Taki smo (43)

Pred petdesetimi leti je izšel film ameriškega režiserja Stanleyja Kubricka 2001: Vesoljska odiseja. Film pripoveduje apokaliptično zgodbo o usodi človeštva. Dogajanje se razvija v prihodnosti in se dotika vprašanj v zvezi z identiteto človekove narave, njegove usode, vloge znanja in tehnologije, človeške evolucije in umetne inteligence. Film sem si prvič ogledala pred dobrimi dvajsetimi leti in se še spominjam, kako je v meni takrat nastal neprijeten občutek tesnobe in negotovosti glede na to, kako bo tehnologija prevladala nad človeštvom. Minilo je pol stoletja, a Kubrickova (in moja) vprašanja so še vedno zelo aktualna: kakšen je odnos med človeštvom in tehnologijo, kdaj bo človeško inteligenco premagala umetna inteligenca?
“Umetna inteligenca je sposobnost računalnikov, da delujejo, kot da bi bili inteligentni”, kar pomeni, da skušajo posnemati človeško razmišljanje. “Umetna inteligenca (AI – Artificial Intelligence) je področje informatike z interdisciplinarnim značajem, ki je prepleteno z drugimi vedami, kot so psihologija, nevrologija, matematika, logika in filozofija”. V zadnjih letih tehnologija izjemno napreduje. Njen razvoj poganjajo vse močnejši procesorji in napredni matematični algoritmi in v našem vsakdanu je umetna inteligenca vedno bolj vroča tema. Nekateri primeri uporabe umetne inteligence so izjemni, z drugimi pa se srečujemo pri čisto enostavnih opravilih, kot so napredno iskanje po spletu, uporaba digitalnih asistentov in pogovornih robotov, prepoznavanje glasu in samodejno prevajanje besedil. Googlov Translate je npr. izšel že pred 12 leti, uporabljal je tehnologijo, ki je za prevajanje stavkov vsako besedo upravljala kot posamezno, neodvisno enoto. Končni rezultati prevodov večkrat niso bili najboljši in pomen stavkov ni bil jasen, danes pa tehnologija umetne inteligence besede prepozna kot sestavne dele stavka in jih tako smiselno prevede. Govorimo že o tem, da bodo umetna inteligenca, računalniki in pametni telefončki sami ustvarjali čisto nove besede, sestavljali besedila in avtomatično prevajali naš govor, tako da se sploh ne bo več potrebno učiti angleščine, saj bo dovolj par slušalk in v telefonček vgrajen mikrofon, da bomo lahko razumeli in govorili vse svetovne jezike. Prav gotovo nam ne bo računalniško prevajanje nikoli dopustilo, da bomo popolnoma spoznali kulturo, civilizacijo in zgodovino določene države, katere jezik se lahko naučimo, vseeno pa se tudi na tem področju soočamo s konstantnim razvojem umetne inteligence, ki je že dosegel visoko stopnjo, a naj bi v prihodnje še naraščal na številnih področjih. Prejšnji teden sem zasledila novico, da je podjetje Facebook razvilo aplikacijo, s katero lahko popravimo neposrečene fotografije, na katerih ima npr. nekdo zaprte oči. Danes obstaja že več tehnik, s katerimi lahko manipuliramo fotografije, vendar so človeški možgani zelo občutljivi na napake, ki lahko nastanejo med “popravljanjem” obrazov, še posebno če so to poznani obrazi, zaradi tega ima umetna inteligenca Facebooka dostop do vseh fotografij oseb, ki imajo svojo stran na družbenem omrežju. Fotografije pregleda in med njimi izbere “najbolj primerne oči” in jih prenese na fotografijo osebe z zaprtimi očmi, torej ustvari prilagojene odprte oči, ki upoštevajo edinstvenost osebe, ki je prikazana. Obstaja pa tudi več bolj “strah vzbujajočih” uporab umetne inteligence. Lani je npr. Google sodeloval z znanstveniki z univerze Stanford University in profesorji z medicinske fakultete na University of Chicago za razvoj informatičnega sistema, ki z uporabo umetne inteligence lahko s 95 % natančnosti napove, ali bo določen pacient umrl v 24 urah po sprejetju v bolnišnico ali bo živel dlje. Srhljivo je dejstvo, da je umetna inteligenza res za 10 % bolj natančna od predvidevanj zdravnikov. Sistem deluje tako, da analizira podatke bolnikov, vključno s spolom, starostjo in etnično pripadnostjo, ki jih nato predela skupaj s tistimi o zdravstveni anamnezi posameznika, ki se nanašajo na prejšnje diagnoze. Rezultat testa je trenutno zdravstveno stanje bolnika in napoved njegove smrti.
Umetna inteligenca je tudi v humanoidnih robotih, ki postajajo realnost, ki bo kmalu finančno dosegljiva skoraj celotnemu razvitemu svetu. Lani so bili znanstveniki priče nenavadnemu dogodku: med laboratorijskim preizkusom sta se, prvič v zgodovini, dva robota, Bob in Alice, začela med seboj pogovarjati v novem, nepoznanem jeziku. Znanstvenike je nerazumljiv dialog tako vznemiril, da so nemudoma končali preizkus in robota ločili. Dogodek je jasno privedel k razmišljanju o posebnem scenariju znanstvene fantastike, v katerem se stroji popolnoma izognejo človekovemu nadzoru. Nevarno je, da bi umetna inteligenca lahko postala preveč samostojna in morda celo ogrozila uporabnika. Njen razvoj odpira različna vprašanja. Kako daleč naj gremo in kje je meja? Ali lahko predvidimo nevarnosti? Katera pravila je potrebno spremeniti? V zvezi s tem je letos Evropska komisija združila 52 strokovnjakov z različnih področij in jim poverila nalogo, da sestavijo pravila in smernice, ki se jih bodo morali evropski znanstveniki držati za etično razvijanje umetne inteligence. Glavno vprašanje je prav to: težko bo dati umetni inteligenci in humanoidnim robotom etiko, dokler ne bodo dovolj kompleksni in dovolj podobni človeku, tedaj pa bo zelo nevarno, da si bodo kar sami ustvarili svoja etična načela.
Umetna inteligenca je danes in bo v prihodnosti gotovo v veliko pomoč človeku. Lepota te tehnologije je v tem, da dopolnjuje človeka, namesto da bi ga nadomeščala. Vsekakor sem mnenja, da je za človeštvo boljše, da ostaneta Bob in Alice daleč drug od druge!