Kultura

Taki smo (42)

Taki smo (42)

Piše Katja Ferletič / Nižajo se inteligenčni količniki, otroci so manj inteligentni od staršev. Ali so za to krive video igrice?

Še do polovice prejšnjega stoletja so znanstvene raziskave dokazovale, da se je inteligenčni količnih (IQ) človeštva stalno višal. Zelo verjetno je bilo to posledica boljših življenjskih razmer, izobrazbe in prehrane. Pred kratkim pa so raziskovalci dokazali, da se je to začelo spreminjati že od sedemdesetih let 20. stoletja in da se še danes srednji inteligenčni količnik stalno niža, in sicer za 7 točk vsako novo generacijo. Pojav naj bi bil posledica različnih dejavnikov v okolju, spremenjenih življenjskih navad in vzgojno-izobraževalnih metod. Na zatožni klopi so še posebno splet, tablice, pametni telefončki in video igrice, zaradi katerih otroci “nimajo časa” za branje knjig.
V zadnjih dvajsetih letih se je z zelo hitrim tehnološkim razvojem povsem spremenil način sprostitve in igranja otrok in odraslih. Televizijo in radio so zamenjala nova elektronska sredstva in video igrice, ki jih nanje lahko namestimo. V Italiji se industrija, ki se ukvarja z razvijanjem in ustvarjanjem video iger, stalno razvija in je vredna že približno 1,5 milijarde evrov. S povpraševanjem se viša tudi možnost zaposlitve v tem sektorju in vedno več mladih obiskuje tečaje programiranja, računalniške grafike in tehnologije iger na univerzah in inštitutih. Danes je večina otrok, tudi mlajših od 10 let, popolnoma sproščena pri uporabljanju tehnoloških sredstev, spleta in video igric.
Vsi otroci se radi igrajo. Že od prvih let z igranjem razvijajo svoje umske, socialne in čustvene sposobnosti. Pravila iger postajajo vedno bolj zahtevna in tako otrok razvija in izpopolnjuje svojo samopodobo in pravila družbenega vedenja. Prosti čas otrok in najstnikov je vedno bolj usmirjen v uporabo video iger, ki imajo tako pozitivne kot negativne učinke na njihov psihosocialni razvoj. Igranje iger je za mnoge razvedrilo in priljubljen način zabave, saj olajša pristop k tehnološkemu razmišljanju, spodbuja spomin in sposobnost izračunavanja in oblikovanja strategij. Negativnih učinkov pa je veliko: odtujitev realnosti, pomanjkanje empatije in poškodbe na očeh so le nekateri od teh. Preveč ur sedenja privede do prekomerne telesne teže in poškodb hrbtenice zaradi nepravilne drže, nerealen občutek moči in nadzora nad dogajanjem, nomofobija oz. strah, da ostanemo odklopljeni od spletnega omrežja, agresivnost in motnje spanja so še druge skrb vzbujajoče posledice prekomernega uporabljanja iger. Nikakor ne smemo pozabiti tudi na izredno močan učinek, ki ga imajo na otrokovo in najstnikovo psiho nasilne vsebine video iger, ki povzročajo desensibiliziranje in agresivno vedenje.
Ena od največjih nevarnosti prekomernega uporabljanja video igric je, da lahko pride do popolne zasvojenosti. Zasvojenost z igrami je uradno priznana kot bolezen: težave nastopijo, ker se igralci pogosto ne zavedajo, kdaj prestopijo mejo med igranjem za sprostitev in stanjem, ko so od igranja že odvisni. Težav z igrami se zavedajo tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji, kjer so odvisnost od iger uradno uvrstili v seznam ene izmed oblik duševne odvisnosti. Bolezen so opisali kot “značilen vzorec trajnega ali ponavljajočega igranja po spletu ali lokalno, s pomanjkanjem nadzora nad intenzivnostjo, frekvenco, trajanjem in kontekstom”. Gre za zasvojenost, pri kateri igričar nima več nadzora nad tem, kar se dogaja v povezavi z igranjem iger. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji so prepričani, da ima lahko odvisnost od iger zelo velik vpliv na vse vidike življenja bolnika. Ta lahko namreč zaradi iger izgubi zanimanje za vse ostale vsakodnevne aktivnosti v življenju. Da zdravniki lahko diagnosticirajo takšno bolezen, je nujno, da so simptomi odvisnosti od iger vidni vsaj eno leto, razen v izredno hudih primerih, ko so simptomi izjemno izraziti. Zasvojenost z igricami se lahko namreč poslabša do take mere, da se pri igričarju razvije t. i. sindrom Hikikomori (v dobesednem prevodu iz japonske besede pomeni “umik” ali “povlečenje sam vase”), ki privede do tega, da se človek (večinoma fanti, stari med 15 in 25 let) popolnoma umakne iz družbe in ne zapusti več svojega doma oz. svoje sobe. Sindrom je na Japonskem zelo pogost pojav, zelo pa se širi tudi po Evropi, še posebno med najstniki iz družin srednjega razreda, ki jih lahko podpirajo in preživljajo, medtem ko so sami zaprti v svoji sobi, brez stika z zunanjim svetom.
Zasvojenost je gotovo skrajna posledica zlorabe sodobnih tehnoloških pripomočkov. Naši otroci se lahko mirno igrajo s tablicami in računalniki pod pogojem, da jim starši pazljivo sledimo in skrbno nadzorujemo vsebino video iger in čas, ki ga otroci namenjajo igranju. Ne pozabimo tudi, da je dober zgled najboljša vzgoja!

23.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!