Taki smo

Taki smo (41)

Taki smo (41)

Piše Katja Ferletič / Mufini s skrivnostno sestavino

Prejšnji teden so kitolovci na Japonskem umorili 333 kitov, od teh je bilo 122 nosečih samic in 144 mladičev. Za lov so uporabili harpune z eksplozivnimi granatami, ki največkrat ne povzročijo takojšnje smrti živali. S kitolovom se tam ukvarjajo kljub odločitvi Meddržavnega sodišča ZN, ki je leta 2014 določilo, da mora japonska vlada enkrat za vselej prepovedati lov na kite za prehrambene namene. Japonska trdi, da dovoljuje lov zgolj v znanstvene namene, torej za podrobnejše poznavanje različnih vrst kitov, ki živijo med Avstralijo in Antarktiko, v resnici pa velik del mesa pristane na krožnikih v restavracijah in na stojnicah japonskih trgov. Tudi sosednja država Avstralija, organizaciji Greenpeace in Sea Shepherd Conservation Society in druge skupine okoljevarstvenikov so japonski kitolov v znanstvene namene označili za preobleko komercialnega kitolova, ki je prepovedan. Skupine za pravice živali so zelo kritične do te vrste lova, ker je krut in popolnoma nepotreben.
Japonska ni edina država, ki dovoljuje lov na kite, s to dejavnostjo se ukvarjajo tudi v Indoneziji, Grenlandiji, Islandiji in Norveški. Norveška kljub ostrim kritikam povečuje letno kvoto za kitolov: ministrstvo za ribištvo je letos odločilo, da za 28 % poveča kvoto za odlov kitov, saj so jih v zadnjih letih norveški ribiči ulovili manj, kot je bila predpisana kvota, in naj bi se zato število teh živali precej povečalo.
Med državami, ki se redno ukvarjajo s kitolovom, je tudi Fersko otočje. To je skupina otokov v Severnem Atlantskem oceanu, med Škotsko na jugu in Islandijo na severozahodu, ki je uradno ozemlje Danske, od leta 1948 pa uživa široko samoupravo na skoraj vseh področjih. Na ferskih otokih letno ulovijo okoli 950 dolgoplavutih kitov, predvsem poleti. Lov je znan kot Grindadráp. Večina prebivalcev otokov meni, da je lov pomemben del njihove kulture in zgodovine. 22. maja letos so že med prvim dnevom lova kruto umorili 150 kitov pred očmi stotin ljudi, ki so na plažo nemudoma pritekli, da ne bi slučajno zamudili niti minutke tradicionalnega praznika. Tradicija Grindadrápa je stara že stoletja, nima komercialnega namena in vsakdo lahko sodeluje pri njem. Na Ferskih otokih je bil v preteklosti kitolov izjemnega pomena za preživetje prebivalcev, ki so se prehranjevali z mesom in maščobo ulovljenih kitov. Maščobo so predelovali v olje, ki so ga uporabljali za razsvetljavo in druge namene, iz kože so izdalovali vrvi, iz kosti druge izdelke. Na Ferskih otokih je le 17 mest in vasic, ki so primerni za Grindadráp. Še danes, kot pred stoletji, kite lovijo na isti način: ko ribiči opazijo skupino kitov v bližini zaliva ali fjorda, se jim približajo s svojimi čolni srednje velikosti, ki so opremljeni z vrvmi, instrumenti za merjenje kitov in kavlji, jih obkrožijo in usmerijo proti plaži, kjer jih ubijejo. Ker v tej dejavnosti ni več dovoljeno uporabljati strelnega orožja, harpun in sulic, morajo ribiči posameznega kita na obrežju zaklati s posebnim nožem, imenovanim grindaknívur, ki je po njihovem mnenju najbolj primerno sredstvo za povzročanje živali čim bolj hitro in manj trpečo smrt. Ko se Grindadráp konča in sta morje in plaža že popolnoma odeta v rdečo barvo, odnesejo kite v posebne tovarne, kjer meso predelajo in brezplačno razdelijo med prebivalci otokov (čeprav izvažajo Ferski otoki veliko ribjega mesa, je prepovedano trženje kitovega mesa).
Lani sem si med poletnimi počitnicami z družino ogledala Ferske otoke. Iz Benetk smo leteli v Kobenhavn, od tam na Fersko otočje, nato v Edinburgh. Na Ferskem otočju smo preživeli pet dni v kraju Sorvagur na otoku Vagar. Živeli smo v preprostem, a lepo urejenem majhnem apartmaju v hiši prijazne gospe Elspe, njenega moža in njunih štirih otrok. Na otok smo prišli v nedeljo, na letališču smo najeli avto in se odpravili proti apartmaju. Kmalu smo žalostno spoznali, da so tam ob nedeljah vsi marketi zaprti, restavracij pa v okolici našega začasnega doma ni bilo. Bila sem že v skrbeh, kaj bom dala na krožnik svoji družini, ko pa smo prišli v apartma, nas je gospa Elspa presenetila s pekačem slastnih, komaj pečenih mafinov, na mizi so bili tudi kruh in jabolka, v hladilniku pa marmelada, maslo in šunka. Tudi tokrat smo preživeli! V petih dneh smo si Fersko otočje podrobno ogledali. Uživali smo v dolgih sprehodih, občudovali zeleno, pravljično okolje in iskali majhne ptičke puffine, ki baje živijo samo na teh otokih. Za kosilo smo si navadno naredili sendviče ali pa si privoščili kaj toplega v kakšni manjši restavraciji, zvečer pa sem kuhala. Vse, kar smo potrebovali, smo našli v marketih. Bogato obložene police so nas vabile k nakupu najrazličnejše zamrznjene hrane, a tudi sadja in svežih izdelkov. Kitovega mesa nikjer! Nikjer nismo našli ničesar, ki bi lahko spominjalo na kite in kitolov, čeprav smo na internetu brali, da je prav v tistih dneh potekal zelo velik Grindadráp. Vprašali smo gospo Elspo, kje se lahko najde kitovo meso. V trenutku se je prijazna gospa zresnila in nam trdo odvrnila, da mesa ni mogoče kupiti, da ona sploh ne ve, kje se ga lahko najde. Z možem sva takoj sumila, da ima verjetno Elspa doma poln zmrzovalnik kitovega mesa. Bog ve, kaj je zmesila v naše mafine …
Meso je glavna sestavina kuhinje na Ferskem otočju, kjer je iz klimatskih razlogov poljedelstvo nemogoče. Še posebno pozimi uživajo prebivalci predvsem suho meso rib, ptičev in ovac, kitolov pa je pomemben zgolj s kulturnega vidika. Prebivalci Ferskega otočja hočejo po vsej sili ohraniti Grindadráp, ki je pomemben del njihove tradicije in narodne zavesti. Sprašujem pa se, čemu na otokih, na katerih živi manj kot 50.000 ljudi, vsako leto ubijejo na stotine kitov, ko pa mesa ne smejo prodajati in imajo v marketih na razpolago katerikoli drugi izdelek.
Kitolov gotovo ni nujno potreben za preživetje, ne na Ferskem otočju, ne v Norveški, ne na Japonskem. Organizacija WWF poroča, kako je preživetje kitov že prosto v naravi ogroženo: lov z “znanstvenim namenom” ali za spoštovanje arhaičnih tradicij, “bycatch”, oz. naključno ujetje v ribiške mreže, ki vsako leto povzroči smrt 300.000 kitov in delfinov, onesnaževanje in zaužitje mikroplastike, ki je nevidni sovražnih življenja v oceanih, ogrožajo preživetje populacije kitov in delfinov. Povsem nerazumljivo je, da v današnjem industrijsko in tehnološko razvitem in bogatem svetu, kjer imamo na voljo katerokoli živilo, se ljudje še ukvarjajo z nemoralnimi in nepotrebnimi pokoli živali. Pustimo kite v miru!

16.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!