Taki smo (39)

Že v trenutku, ko spoznamo, da bomo kmalu imeli otroka, začnemo starši sanjariti o tem, kakšen bo. Najprej upamo, da bo nosečnost potekala mirno in da bo otrok zdrav, nato se sprašujemo, katerega spola bo, komu bo podoben, in seveda odločiti moramo, katero ime mu bomo dali. Ure in ure preživljamo ob knjigah in na spletu, kjer poskušamo poiskati primerno ime, saj se zavedamo, da je izbira imena, ki bo postalo del otrokove identitete, zelo pomembna, in čutimo pri tem veliko odgovornost.
Starši preverjamo, ali se ime sklada z našim priimkom, kakšni bi bili lahko morebitni vzdevki, kakšen pomen ima določeno ime, kako pogosto je ime, itd. Imena, ki so jih starši izbirali nekoč, se precej razlikujejo od tistih, ki jih izbirajo današnji mladi pari. Danes igrajo pri izbiri zelo pomembno vlogo moda, televizija in splet. Zdi se nam skoraj povsem navadno dati našemu naraščaju tuje ime, zgledujemo se po filmskih zvezdah, pevcih in slavnih športnikih. V nekaterih državah na svetu pa obstajajo pri izbiri imena določena pravila. V Italiji so npr. točno določene prepovedi, ki jih morajo starši vzeti v poštev. Pred leti smo bili priče aferi, ki jo je ustvarila izbira mladega para, ki je hotel svojo hčerko imenovati Andrea (tradicionalno italijansko moško ime). Pogajanja so bila dolga, a končno je sodnik odobril izbiro staršev. Tudi pretekli teden je prišlo do podobnega dogodka: dva para staršev sta hotela svoji hčerki imenovati Blu (iz angleščine “Blue” – modra barva). Oba primera sta šla na sodišče, kjer so se spraševali, ali je to moško ali žensko ime, ali bi bilo lahko primerno za oba spola. Italijanska zakonodaja predvideva, da mora ime otroka strogo ustrezati njegovemu spolu, zato je izbira staršev sprožila veliko dvomov. Sodnik se je znašel v stiski še posebno ob preverjanju statističnih podatkov, saj italijanski statistični urad Istat poroča, da je bilo že leta 2015 na matičnih uradih vpisanih pet deklic z imenom Blu, leta 2016 pa šest, v istem obdobju pa le štirje dečki. Sodnik je na koncu dal zeleno luč izbiri zadovoljnih staršev. V Italiji je tudi prepovedano dati otroku ime očeta, sestre ali brata, če so ti še živi. Ne smemo izbrati žaljivega ali smešnega imena ali imena zgodovinskih in literarnih likov (npr. Drakula, Madame Bovary, Moby Dick). Ne smemo fantku dati žensko ime in obratno, priimek ne more biti ime, tuja imena moramo napisati s črkami, prisotnimi v italijanski abecedi (črke J, K, X, Y, W so dovoljene, kot tudi posebne črke, znaki in akcenti, a samo na področjih, kjer obstaja dvojezičnost) in vsak otrok ima lahko največ tri imena.
V ZDA imajo starši pravico prosto izbirati ime svojega otroka, v Italiji pa, in tudi v drugih državah na svetu, obstajajo določene omejitve. Nekatera imena so prepovedana, ker bi lahko škodila otroku, druga pa, ker ne zrcalijo kulturne identitete države. V Franciji je sodnik prepovedal imena Nutella, Strawberry (“jagoda”), Lucifer, Princ William, Mini Cooper in Džihad (beseda v arabskem jeziku pomeni “napor” ali “boj”, lahko pa tudi “sveto vojno”). V Nemčiji turški par otroka ni smel poimenovati Osama bin Laden, prepovedana pa so tudi imena, ki ne označujejo spola, imena predmetov ali proizvodov in vsako ime, ki bi lahko negativno vplivalo na življenje otroka (prepovedali so že imena Khol, Merkel in Adolf Hitler). Ista pravila veljajo tudi v Švici, kjer se poleg teh ne sme otroku dati ime blagovnih znamk, krajev in “negativnih” likov iz Svetega pisma (torej nič Chanel, Mercedes, Paris in Juda). V Islandiji se morajo imena otrok prilagajati strukturi jezika, običajnemu črkovanju in pravopisu, na Danskem pa lahko starši samo izbirajo iz predhodno odobrenega seznama 7000 imen. Švedski sodniki ne dopuščajo neprimernih imen, kot so bili npr. Metallica, Superman, Ikea in Elvis. V Maleziji je prepovedano dati otroku ime živali, številk in hrane, v Mehiki pa so se znašli na sodišču starši malih Facebook, Rambo, Hermione in Batman. Kot si lahko že sami predstavljamo, je v Savdski Arabiji prepovedano katerokoli nenavadno ime, ki “diši” po tujem.
V Sloveniji, v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami, imajo starši pri izbiri imena otroka precej proste roke. Pravila o imenu in priimku vsakega državljana so zapisana v Zakonu o osebnem imenu (ZOI) in prepovedana so le imena, ki so žaljiva ali neugodna za otroka. Zakon pravi, da mora osebno ime državljanu zagotavljati identiteto in varovati njegovo osebnost in dostojanstvo. Pravica do svobodne izbire imena se sme omejiti razen, če je to nujno za zavarovanje javne varnosti, morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi. Tudi v Sloveniji danes že težko srečamo otroka, ki bi imel tipično slovensko ime. Znanstvene raziskave dokazujejo, da je razlog za to želja staršev, da bi bilo ime njihovega otroka originalno, tuje, moderno, morda celo nenavadno, klasična slovenska imena torej niso več všeč. Način, kako starši izberejo otrokovo ime, naj bi bil povezan tudi z njihovimi geni (pustolovski starši izbirajo bolj originalna imena, umirjeni starši pa so bolj za tradicijo), nedvomno pa prispeva k tej odločitvi tudi vpliv, po navadi negativen, ki ga imajo družba, televizija in splet na naše življenje.