Taki smo (33)

Bila je revolucionarka, strastna ženska, a tudi nasilne narave. Južnoafriška republika žaluje ob smrti gospe Winnie Mandela, druge žene Nobelovega nagrajenca Nelsona “Madibe” Mandele, “Matere države”, ki je 2. aprila v johannesburški bolnišnici, v 81. letu starosti, podlegla dolgi bolezni. Nomzamo Winifred Zanyiwe Madikizela je bila 34 let poročena z Nelsonom Mandelo, bila je simbol boja proti južnoafriškemu apartheidu, simbol revolucije in boja za enakopravnost, njeno podobo pa so zasenčile številne afere in obtožbe o ugrabitvah, mučenjih in umorih.
V Mandelovih zapisih lahko preberemo veliko strani, namenjenih njuni ljubezenski zgodbi, ki se je začela leta 1958, ko se je 22-letna Winnie poročila z 18 let starejšim odvetnikom Nelsonom, ki je bil že ločen od svoje prve žene. Winnie je v polnosti razumela Nelsonovo željo po svobodi in enakopravnosti temnopoltih južnoafriških ljudi, saj je bila že pred poroko politično zelo aktivna in je, kot prva temnopolta ženska, dosegla diplomo socialne delavke. Po poroki je bila soudeležena v moževem političnem boju, čeprav se je že od vsega začetka zavedala, da bo to škodilo njunemu zasebnemu življenju. Dolgo let je bila na čelu organizacije African National Congress Women’s League in članica državnega izvršnega odbora institucije African National Congress.
Winnie, bleščeče lepa in z izredno močno osebnostjo, vsekakor ni v celoti spoštovala političnega sporočila Nelsona Mandele. Nobelov nagrajenec je bil s svojo vizijo o pisani Rainbow Nation prepričan, da je za izgradnjo nove in svobodne Južnoafriške republike nujno potrebno oprostiti in pozabiti nepravičnosti in grozote apartheida, Winnie pa je trdno verjela, da krvavega boja ne more nikoli biti konec.
Boj proti apartheidu in nenaklonjena usoda sta privedla do konca poroke zakoncev Mandela. Nelsona so leta 1963, na procesu v Rivoniji, obsodili na dosmrtno zaporno kazen na Robben Island v mestu Cape Town in rasistični režim je Winnie le redkokdaj dovolil, da je obiskala svojega moža in ostala z njim v stikih: ločili so jo od Nelsona, ko je imela le 27 let, dva otroka in po komaj petih letih poroke. O svoji poroki je večkrat izjavila: “Moje življenje z njim je bilo življenje brez njega”.
V zaporu je nastal mit Nelsona Mandele, ki je bil prepričan, da je kompromis z južnoafriškimi belci neobhodno potreben za dosego enakopravnosti, Winnie pa je v tem času šla po drugi, revolucionarni in nasilni poti: skušala je ustvariti politično gibanje, ki ni pojmovalo nikakršnega dialoga z belci. V okolici Johannesburga je ustanovila Nelson Mandela United Football Club, ki ni bil le športna organizacija, njen resnični namen je bil iskanje vojakov za oborožen odpor proti rasistični vladi. V tem času naj bi bila vključena v različna nezakonita in nasilna dejanja, zaradi katerih je bila veliko let kasneje, v demokratični in enakopravni Južni Afriki Nelsona Mandele, aretirana in na procesu obsojena. 11. februarja 1990, ko je bil Mandela končno, po 27 letih zapora, osvobojen, mu je Winnie hodila ob strani, držala ga je za roko, a oba sta že dobro vedela, da nista več mož in žena: dolga ločitev in prevelike razlike v političnem mišljenju so privedle do formalne ločitve leta 1992. Šest let kasneje se je Nelson tretjič poročil, in sicer z Graco Machel.
Winnie ni bila le druga žena Nelsona Mandele, ni bila le politična borka, bila je ikona stila, simbol močne in pisane afriške duše, navdihujoč mit za več generacij afriških ljudi. Nosila je tradicionalna oblačila žensk plemena Zulu, klobuke in pisana pokrivala, a tudi vojaške jopiče in hlače. Res je bila neupravičeno prepričana, da je za dosego cilja dovoljena tudi raba nasilnih metod, a Winnie Madikizela Mandela se je vsekakor borila za enakopravnost. Bila je tudi predhodnica gibanja za krepitev vloge žensk, popolnoma samozavestna in dosledna s svojimi ideali, lepa, z lasmi, vezanimi v kitke, z živahnimi fularji in turbani na glavi in pisanimi ogrlicami okoli vratu. Oblačila je izbirala okusno in premišljeno: na enem od svojih procesov je npr. nosila tradicionalno ogrlico Xhosa, čeprav je takratni rasistični režim prepovedal uporabo tipičnih afriških oblačil, tako da je javno izkazovala svojo narodno pripadnost. Danes jo afriški umetniki v svojih delih poveličujejo, mladi pa objavljajo njene slike na družbenih omrežjih na spletu. Temnopolto svetovno znano manekenko Naomi Campbell, ki je pred kratkim sodelovala na modnih defilejih v Lagosu v Nigeriji z namenom, da bi spodbudila zanimanje svetovne javnosti za afriško modo, kakovost tkanin, krojev in izvirnost mladih afriških modnih ustvarjalcev, je smrt gospe Winnie močno prizadela. Na Twitterju je napisala: “Bila si izredno močna ženska, žrtvovala si se in borila proti težavam. Ljubila sem vsak trenutek, ki sem ga preživela v tvoji družbi” – kratko in ljubeče sporočilo sodobne modne muze za brezčasno ikono stila in simbol boja za enakopravnost, za “mater Južnoafriške države”.