Taki smo (32)

V mrzlih zimskih dneh – upajmo, da jih bo kmalu konec! – si težko predstavljamo naše roke brez toplih rokavic, saj so te lep modni dodatek in imajo povsem funkcionalno vrednost. Od kod pa pravzaprav izvirajo? Skozi zgodovino človeštva rokavice niso bile samo oblačilo, imele so različne vloge in izkazovale so, kateremu družbenemu sloju je kdo pripadal. Imeli smo poletne in zimske rokavice, večerne rokavice, delovne, za v šolo, za jahanje, za streljanje, z vezeninami, kožuhom, v različnih stilih in barvah. Rokavice so bile povsod.
V prazgodovini so jih izdelovali iz živalskih kož, kasneje so se jih posluževali tudi stari Egipčani (že faraoni so jih nosili kot simbol nadrejenega položaja – v Tutankamnovi grobnici so arheologi našli tudi 27 parov usnjenih rokavic), Medijci, Perzijci, Grki in Rimljani. Prvotno so izgledale kot vrečke čez dlani, ki so bile stisnjene v zapestju, šele pozneje so najprej palec ločili od ostalih prstov, nato pa so izdelali take, v katerih je imel vsak prst svoj prostorček. Pozneje so jih v nekaterih drugih kulturah uporabljali pri hrani, saj pribora niso poznali in so jedli z njimi, da si ne bi opekli in umazali rok. Šele v srednjem veku so rokavice postale simbol zdravih vrednot, prestiža in bogastva, bile so domena visoke mode višjih razredov. Prve so bile usnjene in narejene s pomočjo lepljenja ali šivanja. V fevdalnem obdobju so prevzele slovesno vlogo, še posebno pri obredih investiture in ritualih v katoliških cerkvah. Tudi v viteških pesmih zasledimo večkrat, da so imele izredno pomembno simboliko: če je rokavica padla na tla, je pomenilo, da se bo zgodilo kaj hudega, če pa so koga z njo oklofutali ali mu jo vrgli pred noge, so ga avtomatično izzvali na dvoboj, saj je to dejanje pomenilo žalitev, ki jo je bilo treba maščevati. Prvi pravni dokument, ki omenja rokavice, izhaja iz časov Karla Velikega, ko so dopustili lov na divje živali za potrebe usnjarske industrije in izdelovanja rokavic. V tistem času so bile pretežno moško oblačilo, prve ženski modeli so se pojavili v poznem 9. stoletju in uporabljeni so bili samo pri jahanju. Šele kasneje, v 12. in 13. stoletju, se je njihova uporaba razširila in postale so pravi modni dodatek, ki ga je bilo nujno imeti v garderobi.
V renesansi je bil čas za razkošne modele iz bogatih tkanin, dragocenih kamnov, vezenin in draguljev: rokavice so postale simbol elegance, morale so biti italijanskega ali francoskega izvora, namazane z dišavami ali večkrat, v plemiških zarotah, ko so človeka umorili na eleganten način, s smrtonosnim strupom. V 18. stoletju so bile ženske rokavice dolge do komolca, moške pa zelo kratke in z manšeto. Vsaka ugledna dama je morala imeti vsaj štiri ali pet parov rokavic, primernih za vsako priložnost. Med obdobji radikalnih družbenih in političnih sprememb, kot je bila francoska revolucija, so bile simbol starega avtoritarnega režima in jih revolucionarji niso marali. Leta 1807 pa je Anglež James Winter izumil stroje za obdelavo rokavic, in to je pomenilo začetek serijske proizvodnje. S tem se je zmanjšala cena in povečala kakovost, tako da so rokavice kmalu postale dostopne vsakomur. Okoli leta 1850 so ženske spet začele nositi kratke rokavičke, zaprte z dvema gumboma, in postale so neobhodno potreben modni dodatek, ki je dopolnjeval obleko. Obstajala je cela vrsta pripomočkov in sredstev za njihovo oblačenje in shranjevanje: vsaka fina gospa je morala imeti čim manjše in nežne roke, zato so bile rokavičke tako ozke, da so si dame pri oblačenju morale pomagati z zankami in s posebnim prahom, s katerim so jih napudrale. Polagale so jih v bogato okrašene vrečke in škatlice, celo v avtomobilih je bil prisoten predalček, namenjen le shranjevanju rokavic. Ob samem pogledu na rokavice je bilo takoj razvidno, h kateremu družbenemu sloju gospa pripada. Obstajala so tudi pravila lepega vedenja glede njihove uporabe, po katerih se je vsaka elegantna ženska morala ravnati. Dotik roke je predstavljal izredno intimno in erotično gesto (npr. v Flaubertovem romanu Madame Bovary nam avtor velikokrat podrobno opiše, kako izjemno erotična je gesta, s katero se dama igra z rokavičko ali pa si jo sleče), zato je bilo pomembno, da ni bila koža nikoli izpostavljena, še posebno ne v javnosti ali pri liturgičnih obredih.
Med prvo svetovno vojno so bile zaloge usnja in tkanin zelo skromne, zato se je cena rokavic, kot tudi vseh ostalih dobrin, izredno povečala in postale so luksuzni predmet, ki so ga pogostokrat zasledili le na revijah in v filmih. Po zaslugi filmske industrije so po drugi svetovni vojni rokavice, še posebno dolgi modeli, ki so segali čez komolec, postale spet modne, ker so jih v filmih nosile najbolj priljubljene hollywoodske zvezde: Rita Hayworth jih je nosila z dolgo črno obleko v filmu Gilda iz leta 1946, Marilyn Monroe pa jih je izbrala v živo rožnati barvi v slavnem filmu Gentlemen prefer blondes iz leta 1953. Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju (1961) jih je nosila s črno obleko – pravo ikono! -francoskega modnega genija Huberta de Givenchyja. Rokavice so bile primerne za večer in za poznopopoldanske družabne prireditve. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so spet začeli nositi kratke in preproste modele, do leta 1968, ko so v njih novi revolucionarji spet zasledili simbol buržoazije, hinavščine višjih družbenih slojev in neupravičeno izkazovanje bogastva, zato je veliko žensk svoje rokavice položilo v predal.
Danes poznamo veliko različnih modelov in materialov, iz katerih so narejene. Med najpogostejšimi so usnje (naravno in umetno), bombaž, volna, svila in sintetični materiali. Kar zadeva modne težnje za naslednjo zimo, bomo ženske nosile lepo oblikovane usnjene rokavice različnih barv, ki bodo okrašene z bogatimi vzorci, zakovicami in gumbi. Chanel in Prada nam ponujajo ročno vezene in barvane rokavice, Rodarte in Loewe pa z našitimi cvetnimi aplikacijami in izrezi. Na izbiro bomo tako imele najrazličnejše barve in modele, po želji bomo nosile tudi rokavičke “z odrezanimi prsti”, ki so gotovo dizajnerski dodatek k naši obleki, a, žal, nam bodo le malo koristile za zaščito pred mrazom.