Taki smo (30)

Tudi moja otroka imata rada risanke. Če bi jima dovolila, bi se cele popoldneve valila po kavču (ne znata mirno sedeti!) in buljila v pisani ekran. Najprej obljubita, da bosta pridna in vse ubogala, če jima televizijo vključim, se pa zlasata, ker vsak hoče izbrati nekaj, kar drugemu ni všeč. Res ne gledata dosti risank, čas pred televizijo pa se včasih magično nategne, ko sta tata in mama močno utrujena in stresirana.
Ko sem bila jaz otrok, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so nam bile namenjene popoldanske oddaje: na državni televiziji sta bili Big! in Sollettico, na Berlusconijevih postajah Fininvest pa izredno priljubljeni oddaji Bim Bum Bam in Ciao Ciao. Vsak od nas je imel svoje heroje. Dečki so najraje gledali Mazingo in Goldrakeja, jaz pa sem s prijateljicami spremljala zgodbe Candy Candy, Georgie in Lady Oscar. V 90. letih je nad vsemi prevladovala magična junakinja Sailor Moon, kasneje so iz Amerike pripotovale k nam Ninja Turtles, z Japonskega pa Power Rangers. Moja generacija je gledala povsem drugačne risanke od današnjih. Zgodbe naših junakov so se razvijale in se dopolnjevale v vsaki epizodi. Spominjam se, da so zelo pogosto imeli glavni liki v “mojih” risankah nesrečno življenje, bili so revni in največkrat sirote. Prepričana sem bila, da se je v svetu moralo kaj hudega zgoditi, saj sem se čudila, da je lahko toliko otrok izgubilo starše in da živi v sirotišnicah. Misel, da za vse te malčke skrbi Cristina D’Avena, čudovita pevka, ki je posodila glas za vse začetne pesmi v risankah, me je tolažila.
Danes, v času digitalizacije, imajo otroci na voljo različne tematske kanale, ki 24 ur na 24 predvajajo samo risanke in filme za najmlajše. Državne televizijske postaje ne nudijo več popoldanskih otroških progamov, saj verjetno oglaševanje igrač in šolskih pripomočkov ne prinaša več velikih dohodkov, naši otroci pa so vajeni imeti vse, kar hočejo, hitro in kadarkoli. Od prvih risank in animiranih filmov, ki so nastali v začetku 20. stoletja, ko je filmska industrija pričela eksperimentirati tehnike animacije, so se stvari bistveno spremenile. Leta 1908 je Francoz Emil Cohl ustvaril prvo risanko, tako da je posnel več podob, narisanih na tablico. Kasneje, leta 1937, je Walter Elias Disney naredil prvi dolgometražni film – Sneguljčico, ki so ga gledalci takoj lepo sprejeli in postal je komercialna uspešnica. Nastopil je čas za “klasike Disney” – dolge, risane filme, ki smo jih najprej gledali v kinodvoranah, potem pa na domačem kavču pod odejo na videokasetah, ki smo si jih izposojali. Te risanke so čudovite, brezčasne, tudi moji otroci uživajo ob gledanju obrtniško izdelanih animacij – veliko število zaporednih listov je ustvarilo “animirani učinek” in naši ljubljeni junaki so zaživeli.
Šestdeset let po Sneguljčici je prišlo do prelomnice: novo filmsko podjetje Pixar, specializirano v računalniško izdelani animaciji, je ustvarilo prvo dolgometražno risanko – Toy Story. Z uporabljanjem tehnologije CGI (computer-generated imagery) in 3D grafike je piksel zamenjal svinčnik, računalnik pa papir. Leta 2001 je animirani film Shrek (filmskega podjetja DreamWorks) zmagal prvi oskar za najboljši animirani film: iz prvih “obrtniško izdelanih” animacij se je, kot za film, razvila prava industrija. Tudi danes veliko manjših podjetij zelo hitro raste v tem sektorju: v Italiji si je podjetje Rainbow s svojo risanko Winx ustvarilo pravo blagovno znamko, ki jo poznajo v 130 državah in ki mu prinaša več kot 50 milijonov evrov letnega dobička. Prihodki so se znatno povečali ob nastopu digitalizacije, torej v trenutku, ko je navadne televizijske programe zamenjal internet in imajo otroci kadarkoli na izbiro stotine različnih zgodb in junakov.
Občutek imam, da ob novih tehnološko naprednih tehnikah izdelave in predvajanja imajo risanke danes tudi drugačno poslanstvo oz. ne prikazujejo samo dogodivščin glavnih junakov, katerih zgodba se ne razvija več v vsaki novi epizodi, ampak ima vsaka risanka posebej neki didaktični namen. Verjetno so se avtorji, ki pišejo posamezne zgodbe, zavedali, da veliko otrok preživlja cele popoldneve pred televizijo, da jim starši dovolijo marsikaj z izgovorom, “saj so samo otroci”, in zato da bi lahko čas pred ekranom bolje izkoristili, hočejo z risankami učiti otroke brati in računati, kot tudi lepega vedenja.
Ob listanju časopisov in brskanju po spletu naletim večkrat na zapise, ki nas opozarjajo na nevarnost televizije za naše malčke. Tudi jaz se dobro zavedam, da največkrat televizija ne nudi nikakršne stimulacije, kot na primer otroško igrišče, in svojih otrok ne puščam samih pred televizijskim ekranom, gotovo ne več ur na dan. Popoldne ali zvečer pa, ko smo utrujeni, se udobno stisnemo pod odejo na kavč in izbiramo med klasičnim filmom Disney iz časov, ko sta bila mama in tata majhna (torej iz “predpotopne dobe”), in npr. novo dogodivščino računalniško izdelanih kužkov, ki bodo spet rešili svoje mesto pred napadom neukrotljivih žabic, ali pa male deklice Heidi, ki je s tehnologijo 3D izgubila svojo okroglo, otroško postavo in je zdaj primerna za modni defile. Priznati moram, da žal največkrat zmagajo Heidi in govoreči kužki …