Taki smo (27)

Starbucks, ameriška veriga kavarn, je tik pred novim izzivom – prodorom na italijanski trg. Starbucks ima kar 21.000 poslovalnic v 70 državah, v Italiji pa jih do zdaj še ni bilo.
Družbo so leta 1971 v Seattlu ustanovili učitelj angleščine Jerry Baldwin, učitelj zgodovine Zev Siegl in pisatelj Gordon Bowker. Leta 1987 so kavarno prodali svojemu uslužbencu Howardu Schultzu, ki je Starbucks naglo začel širiti od Evrope do Bližnjega vzhoda, od Japonske do Afrike. Upravitelji družbe, znane po orjaških dozah izjemno kaloričnih kavnih napitkov, so bili še do pred kratkim prepričani, da v Italiji nimajo možnosti za uspeh, letos pa bodo odprli pet novih trgovin v okolici Milana. Prav to mesto je namreč Schultz obiskal v začetku 80. let prejšnjega stoletja ter sklenil, da bo izvozil “romantičnost in teatralnost” italijanskih kavarn v ZDA. V milanskih kavarnah bo na razpolago več delovnih mest, najbolj zaželjeni pa sta vlogi “store menedžerja” in “learning menedžerja”, za katera je potrebno večmesečno obdobje usposabljanja v Londonu. Starbucks bo torej prodrl še v eno zadnjih neosvojenih trdnjav, vseeno pa bo pri nas, ki imamo najraje espresso, deloval malce drugače kot drugod in bo poslovanje zgradil prav okoli take vrste kave.
Shultz namerava tako še bolj razširiti in utrditi svoje podjetje v svetu, saj se na domačih tleh že srečuje z različnimi težavami, ki omejujejo njegovo poslovanje: pomembna ameriška neprofitna organizacija, ki skuša braniti potrošnike pred škodljivimi sestavinami v hrani in drugih izdelkih, ima namreč namen vložiti tožbo proti Starbucksu in drugim velikim kavarnam, češ da na njihovih izdelkih ni navedena prisotnost akrilamida, procesnega onesnaževala, ki nastane kot posledica obdelave živil pri visoki temperaturi in lahko ogroža zdravje in povzroči rakasta obolenja. Organizacija zahteva, da proizvajalci kave na svoje embalaže postavijo oznako, podobno, kot je na paketih cigaret, z navedbo, da izdelek škoduje zdravju in lahko povzroči raka.
Veliko svetovnih raziskav dokazuje, da je tak preplah popolnoma neupravičen in da pitje kave ni primerljivo škodi, ki jo človeškemu telesu povzroča kajenje. Skupina italijanskih znanstvenikov je pred kratkim podrobno analizirala pozitivne in negativne učinke, ki jih kava ima na organizem. Prišli so celo do spoznanja, da, kdor zmerno uživa kavo, ima 20 % manj možnosti, da zboli za rakom, 5 % manj možnosti, da bo imel kardiovaskularne bolezni in diabetes tipa 2, celo 30 % manj možnosti, da bo imel Parkinsonovo bolezen. Skratka, izidi raziskav so pomirili vse ljubitelje kave, ki jih je v Italiji veliko in imajo uživanje te pijače za ritual bistvenega pomena, brez katerega se dan ne more primerno začeti. To ni le pijača, to je obred, eden najbolj priljubljenih trenutkov v dnevu: ima regeneracijski učinek na telo, pomaga pri prebavi, je priložnost za kratek odmor, je užitek, ki si ga privoščimo doma, v barih, v restavracijah in hotelih. Zdi se, da je med moškimi najbolj priljubljena črna kava – espresso, ženske pa jo raje pijejo z dodatkom mleka – macchiato. Zadnje čase imamo na izbiro vedno več vrst kave: npr. z ginsengom, kakavom ali s cimetom, poleti pa mrzlo kavo v elegantnem kozarcu. V Italiji je vse, kar se tiče kave, zelo zanimivo in priljubljeno: v Trstu poteka letos že osmič univerzitetno izobraževanje v ekonomiji in znanosti v industriji kave, ki ga v sodelovanju z Videmsko in Tržaško univerzo in drugimi ustanovami organizira družba illycaffe’. Seveda narašča izbira, narašča pa tudi cena kave: najdražji espresso pijejo v Turinu (1,10 evrov), najbolj visok porastek v ceni so zabeležili v Rimu – 11,96 % več od lani (srednja cena 1,03 evrov), najbolj poceni kavo pa pijejo v Neaplju za 0,91 evra.
Čeprav se cene višajo, se bo človek pitju kave s težavo odrekel. Še več: vsako leto jo pije vedno več ljudi, tako da postaja tudi negativni učinek, ki ga ima industrija predelave kave na okolje, vsako leto hujši. Pridelovanje in predelava kave terjata od zemlje visok davek – za eno samo skodelico je potrebnih 140 litrov vode. Taka velika količina vode je potrebna za pridelovanje, praženje in mletje 6 gramov kave, ki so po navadi prisotni v naši skodelici. Največjo ceno plačajo države na tropskem pasu, kjer se domačini ukvarjajo pretežno s pridelovanjem kave. V zadnjih dveh desetletjih se je morala vzporedno s svetovnim povpraševanjem povečati količina pridelka in spremenile so se metode kmetijske proizvodnje. V Kolumbiji, Hondurasu, Guatemali, Braziliji, Vietnamu in Etiopiji se je v sedemdesetih in osemdesetih letih proizvodnja kave mehanizirala. Manjše nasade ob gozdovih so zamenjale velike obdelovane površine na sončnih področjih, kjer so začeli gojiti bolj trpežne in manj kvalitetne sorte, ki potrebujejo večjo količino vode. Obsežne plantaže so nastale na mestu gozdov, kar je negativno vplivalo tudi na favno, prisotno na ozemlju: organizacija WWF je ocenila, da je bilo uničenih približno 10 tisoč kvadratnih kilometrov gozdov samo v Srednji Ameriki.
Vsako leto v svetu popijemo 500 milijard skodelic kave – 700 milijonov samo v Evropi. Kljub takim številkam pa se cene surovine stalno nižajo in na jugu zemeljske poloble živi večina proizvajalcev kave v hudi revščini. Če realno ne gledamo samo v svoj žep: koliko resnično stane skodelica kave?