Taki smo (24)

V 90. letih prejšnjega stoletja smo marsikaj doživeli. Razsajanje vojne na Balkanskem polotoku, propad Sovjetske zveze, podpis Maastrichtske pogodbe, Nelson Mandela je postal južnoafriški predsednik, v ZDA pa je Busha zamenjal Bill Clinton, ki ni prejel Nobelove nagrade, ampak nam bo vseeno ostal v spominu tudi s svojim impeachmentom in afero Lewinski. Znanstveniki so leta 1996 klonirali ovco Dolly, najstniki pa smo se v tistih letih igrali s Furbyjem in Tamagotchijem. Nosili smo čevlje Dr. Martens, obupne kariraste srajce in gledali televizijske nadaljevanke, kot Beverly hills 90210. V kinodvoranah so predvajali kultne filme: Forrest Gump, Titanic, Jurassic Park in še Matrix, Pulp fiction in Trainspotting so samo nekateri naslovi, ki bodo za vedno ostali zapisani v zgodovini filma in v spominu nas, ki smo bili v tistih letih v polni mladostni dobi. Leta 1991 je nastal world wide web in z njim je internet postal dosegljiv navadnim smrtnikom in vsem odprl vrata na svetovno računalniško omrežje z neizmernim potencialom širitve. Po spletu smo brskali najprej zaradi užitka, nato pa službe. Postopoma smo listanje knjižničnih katalogov zamenjali s klikom na spetne iskalnike. Facebooka in blogov ni bilo – imeli smo še s ključavnico zaprte dnevnike.
Glasbo sem ljubila že v tistih letih. Na nižji in višji srednji šoli sem jo še poslušala z “walkmanom”. V šoli smo si izmenjavali kasete komercialne glasbe “boy bandov” in “girl bandov”, saj so v tistih letih zasloveli Take That, Backstreet Boys in Spice Girls. Po drugi strani pa so me zelo privlačile skladbe tudi drugih uspešnih glasbenih skupin, ki so v 90. letih kovale nove glasbene zvrsti. Grunge se je širil z glasbo skupin Nirvana, Soundgarden, Pearl Jam, pop punk pa z The Offspring in Green Day. Prava rock ikona tistega časa, ki je globoko zaznamovala tudi moja najstniška leta, pa je bila irska skupina The Cranberries in njena čudovita pevka Dolores O’Riordan. Dolores je umrla prejšnji teden, sama, v hotelski sobi v Londonu, kjer se je mudila na snemanju. Bila je v 47. letu starosti, zapustila je tri otroke.
Dolores se je rodila leta 1971 na Irskem, v grofiji Limerick, kot najmlajša hčerka sedmih otrok. Imela je travmatično otroštvo, njeno življenje je bilo težavno. Že pred časom je razkrila, da je bila kot mlada deklica spolno zlorabljena – spomini na to so jo preganjali vse življenje in ji povzročali veliko psihičnih težav. Borila se je z zasvojenostjo z alkoholom in mamili, z depresijo, anoreksijo in bipolarno motnjo.
Glasba je bila vedno del nje, petje jo je veselilo, bilo je njena terapija. Z njim se je začela ukvarjati že v otroških letih – nad njenim glasom so bili vsi navdušeni že, ko je bila stara pet let. V svoj prepoznavni slog petja je vpletla celo elemente jodlanja, ki se ga je naučila od očeta. Skupini The Cranberries se je pridružila leta 1990, stara šele 18 let. Z njo pred mikrofonom so postali ena največjih irskih skupin 90. let in v dveh desetletjih na glasbenih scenah prodali več kot 40 milijonov plošč. Med njihovimi najbolj znanimi pesmimi sta gotovo Linger in Zombie, ki je na podelitvi MTV-jevih nagrad leta 1995 dobil kipec za najboljšo pesem. Linger, prva uspešnica s prvega albuma, je bila po vsebini popolno nasprotje Zombieja, s katero so si zaslužili svetovni uspeh in oznako največjega irskega glasbenega fenomena po svetovno znani skupini U2. V prvi uspešnici je Dolores opisala nežnost in naivnost svoje prve ljubezni, prvega poljuba in popolno nezavedanje o tem, kako kruta je lahko ljubezen. V pesmi Zombie, ki govori o nasilju na Severnem Irskem, o bombi, ki je marca 1993 v trgovinskem centru ubila dva otroka, pa je pela o nerazumljivem nasilju vojne, o bombah in tankih, o trpljenju mame, ki zgubi otroka, o novih generacijah, ki se hočejo vživeti v svet in jim je domači kraj preozek. Vsi mladi, ki smo ljubili to pesem, smo kitico za kitico glasno in čim bolj vneto peli z Dolores, ne da bi takrat sploh dobro vedeli, o čem pojemo.
Leta 1994 se je O’Riordanova poročila z Donom Burtonom, ki je bil svojčas menedžer glasbene zasedbe Duran Duran. Rodili so se jima trije otroci. Dolores je bila preprosto in nežno bitje, ki se je z uspehom težko spopadala. Velike spremembe, ki sta ji jih prinesla nenadna slava in prepoznavnost, so jo iz podeželja vrgle v veliko mesto, v svet, in jo popolnoma destabilizirale. Njeno duševno zdravje je bilo neuravnovešeno: nihalo je med trenutki veselja in zadovoljstva in najbolj globoko žalostjo, tako da je večkrat morala poiskati psihiatrično pomoč. Situacija se je neizmerno poslabšala po letu 2011, ko je zaradi raka izgubila očeta, še hujše pa je bilo leta 2014, ko se je po 20 letih končal njen zakon z Burtonom.
The Cranberries so se razšli leta 2003 in se ponovno združili leta 2009; v vmesnem obdobju je Dolores izdala samostojni album Are You Listening? , ki ji ni prinesel zaželjenega uspeha in zadovoljstva. Luč na koncu predora je za trenutek zasvetila lani, saj so The Cranberries izdali novo ploščo, akustični in orkestralni album Something Else, na katerem je Dolores izjemno dobro pela, kot da med prvimi uspešnimi leti njene kariere in danes ne bi minilo skoraj 25 let in mnogo osebnih razočaranj. Morali bi imeti turnejo po Evropi, Veliki Britaniji in ZDA, a so jo že kmalu po začetku prekinili in več nastopov odpovedali zaradi pevkinih težav s hrbtenico.
Dolores je bila majhne, drobne postave, imela je kratke lase, nosila je grobe vojaške škornje in se javno obnašala kot prava rockerka. Pela je o političnih temah z jezo in tesnobo, ki ju je imela v srcu. Pela je o tem, kar je doživljala sama: z glasbo se je borila proti sencam svojega življenja in trganju svoje duše.
Vsakokrat, ko poslušam pesmi The Cranberries, sem z mislijo in srcem spet v težavnih 90. letih, v svojih najstniških letih, ko je bila tudi zame glasba terapija. Čudovite Doloresine so me spremljale vsak dan, v svetlih in temnih trenutkih življenja.
Strtega srca te pozdravljam, Dolores. Upam, da boš v višavah angele učila peti in si od časa do časa vzela čas, da pogledaš na nas, ki bomo spomin na tvoj glas in tvojo osebo ohranili za vedno.