Svinčnik Zanj
Pred osmimi leti se je mladim članom Misijonske skupine Pridi, ki jo sestavljajo mladi iz vse Slovenije, porodila zamisel, da bi ustvarili muzikal, ki bi na privlačen način spregovoril o liku Matere Terezije. Ustvarjanje so najprej začeli s p. Brankom Cestnikom, a velikopotezni načrt je, kot sami pravijo, “zamrl zaradi pomanjkanja časa”. Ponovno je zamisel vzklila poleti 2010. V sezoni 2010-11 so napisali muzikal, v naslednji, 2011-12, pa so ga končno postavili na oder. Muzikal so si zamislili mladi navdušenci, uresničili pa so ga z materialno in finančno podporo kar nekaj ustanov in posameznikov. Strokovno pomoč sta jim nudila Gregor Čušin in Marjan Bunič. Pod dramskim besedilom so podpisani Simona Franc, Ksenija Šmid, Polonca Harman, Nina Kos, Sabina Krnc, Vesna Jug. Idejni in umetniški vodja je Rozalija Pavše, režiser, scenograf in kostumograf pa Lan Seušek. Muzikal je nastal po temeljiti pripravi, ki je obsegala branje življenjepisa Matere Terezije, njenih pisem Pridi, bodi moja luč in ob spoznavanju življenja in delovanja njenih sester misijonark ljubezni. Imeli so tudi duhovne vaje, da bi se še bolj vživeli v duhovni svet te redovnice z velikim srcem, ki je bila “svinčnik v Božjih rokah”. V predstavi na odru in v zakulisju sodeluje okrog trideset mladih. Misijonska skupina Pridi se je zasnovala pred več kot desetimi leti, ko se je skupinica mladih odpeljala na Dunaj “oznanjat, misijonarit, prepevat na ulice”. Nihče od njih si ni takrat domišljal, da bi čez nekaj let bilo v to skupino vključenih toliko mladih, ki oznanjajo Božjo ljubezen na razne načine, ko pač izkoriščajo talente, ki jim jih je Bog dal.
S svojim odrskim delom, ki ga z glasbo ob različnih ritmih – od polke do rapa – v živo spremlja sedem mladih glasbenikov, so v soboto, 26. oktobra 2013, prišli v goste tudi v Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici. Večer, na katerem so prostovoljni prispevki bili namenjeni misijonom – pa tudi skupini za stroške -, sta pripravila Kulturni center Lojze Bratuž in Dekanija Štandrež. V presenetljivo prepolni veliki dvorani – domačemu občistvu se je pridružilo veliko, predvsem mladih gledalcev iz bližnjih krajev Slovenije – so pokazali, koliko navdušenja, zavzetosti in veselja so vložili v ta prikaz in izpovedali iskreno občudovanje, ki ga imajo do te sestre, polne ljubezni do bližnjega. V muzikalu se ob govorjeni besedi, petju in plesu izrisuje življenjska pot Agnes Gonxe Bojaxhio – Matere Terezije (1910, Skopje -1997, Kalkuta), ki si je že kot otrok želela iti v misijone. To njeno hrepenenje se ji je izpolnilo in za človekoljubno razdajanje je l. 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir. V odrskem prikazu jo najprej uzremo, kako se kot osemnajstletnica poslavlja od matere, da bi šla na Irsko v samostan loretskih sester, nato spremljamo njen prihod v Indijo in njeno delovanje najprej v samostanu, kjer je bila vzgojiteljica, potem pa jo vidimo na ulicah Kalkute med najbolj ubogimi in na rob družbe potisnjenimi nesrečneži, v katerih je zmeraj zrla Jezusovo obličje. Izvajalci so v odrskem delu skušali osvetliti tudi bolečino, ki jo je doživljala ob trpečih, in njen notranji boj, ko se ji je zdelo, da jo je Bog zapustil.
Občinstvo je pozorno spremljalo odrsko pripoved in s skandiranim ploskanjem nagradilo izvajalce, tako da so še enkrat zapeli zadnji refren.
IK
