Svežina zbirke Bele pesmi

Literarna poslastica z Aljo Furlan v Feiglovi knjižnici

“Bele pesmi zlezejo pod kožo, sedejo v dušo bralca …” so bile besede, s katerimi je Slavica Radinja opisala novo pesniško zbirko primorske pesnice in tudi pisateljice Alje Furlan. Naslov zbirke je ravno Bele pesmi, saj se bela barva prenaša skozi vse verze. Zbirka je izšla letos v sklopu večjega projekta Bele zgodbe pod pokroviteljstvom Evropske prestolnice kulture, za izdajo pa je poskrbela založba Margarana.

Ob izidu pesniške zbirke v juliju so že priredili sproščen literarni večer na dvoriščnem delu gradu Rihemberk, kjer se je prisluhnilo poezijam Alje Furlan in njihovi sporočilnosti. Nato so se odločili za ponovitev dogodka v Gorici ob začetku šolskih dni. V torek, 9. septembra 2025, ob 18. uri je torej v Konferenčni dvorani Feiglove knjižnice v Trgovskem domu potekala ponovitev literarnega večera, ki so ga prireditelji poimenovali Literarna poslastica.

Pred čipkasto scenografijo, ki so jo sestavljali beli prti in drugo belo perilo, je gledališka igralka iz ansambla SNG Nova Gorica Ana Facchini interpretirala avtoričine verze, njene premolke in razmisleke. Prvi del je prepletal pesniški recital z glasbeno spremljavo, za kar je poskrbela mlada flavtistka iz Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. S konkretno in kakovostno interpretacijo so se pesmi Alje Furlan kar same predstavile. Njene poezije so bile raznolike, različno dolge in, po besedah avtorice, “valovite”. Zapisane so bile okoli glavnega motiva, to so bile ženske generacije, tri ali tudi več. Ključno vlogo pri pisanju je imela avtoričina življenjska izkušnja, saj je izpostavila, da je lažje povezala nitke med raznimi generacijami, odkar je stopila v novo družinsko vlogo none. In to je sprožilo nastajanje novih misli in povezovanje besed.

Pesmi so spregovorile o ženski identiteti, o raznih prednicah, ampak tudi o prihodnosti. Čeprav se je avtorica predstavila v vlogi none, se je skozi pesmi tudi spominjala svoje none: kako jo nanjo še vedno vežejo narečni izrazi, njen hihitajoči smeh in drobne slike iz vsakdanjega življenja. Naslednjo, nekoliko daljšo poezijo je zaznamovala verska tematika, saj je v njej apelirala na Mater Božjo, se spraševala o življenju in njegovi trajnosti. Na prte in čipke v ozadju so se navezovali tudi verzi pesmi, ki so vključevali motiv Marijinega prta. In na retorično vprašanje “Zakaj toliko prtov?” je sama sebi odgovorila v poeziji Prtov kolikor pesmi.

Pomemben element je bil tudi narava, za kar avtorica pravi, da je zanjo “dom”, ne ravno tam, kjer ti je pri srcu, ampak dom kot vse, kar je zunaj, kamor se lahko zatečemo in nas hkrati nagovori. Zgovoren element je bil tudi teritorij, saj se je ena pesem začela z verzom “Od Čavna sem” in je v njej poudarjala lepoto tega okolja in domačnost vetriča, ki piha čezenj.

Sledil je še kratek pogovor med pesnico Aljo Furlan in avtorico spremne besede Slavico Radinja. Izpostavili sta tako glavni motiv ženske skozi različne faze življenja in v različnih vlogah kakor tudi prehod med generacijami. Pri tem je pesnica obrazložila, da vidi svojo zbirko kot album, ki prikazuje nekaj utrinkov iz vsakdanjega sveta. Kar pa jo je še bolj prepričalo in navdušilo, je bila misel, da bodo njeni potomci, danes otroci, sposobni preko te poezije videti nekaj slik iz zgodbe, ki jo je ona doživela.

Bela barva ponazarja pesmi, saj so te iskrene in nepreračunljive, je obrazložila pesnica. S poezijo preprosto si nepreračunljiv, se je pohecala. Bela barva je bila v starih časih idealna podlaga za ročna dela, stvaritve, pravzaprav je bila kot bel list za ustvarjanje starejših žena. Bela podlaga je bila torej vezna nit daljših in krajših pesmi, kar se je odslikavalo tudi v ženskih generacijah. Večer se je zaključil še z avtoričino interpretacijo pesmi Otok, ki jo je izbrala, da bi poslušalce, ki jih je bilo žal zelo malo, so pa zelo zvesti avtorici, popeljala spet na morje. In tako je srečanje zaključila v počitniškem duhu.