Svetoletno romanje v goriško stolnico dekanije Devin-Tržič-Ronke

Goriška stolnica je bila na letošnjo peto postno nedeljo, 6. aprila, končni cilj svetoletnega dekanijskega romanja vernikov, ki pripadajo dekaniji Devin, Tržič in Ronke. To je bilo zadnje dekanijsko romanje naše škofije. Romarji so se zgodaj popoldne zbrali na parkirišču pred galerijo Bombi, da bi v procesiji za križem, ki so ga nosili predstavniki raznih župnij, poromali proti stolnici. Procesijo in razmišljanja na posameznih postajah je vodil dekan don Paolo Zuttion.

Prva postaja, parkirišče ob galeriji Bobbio, ki stoji ob meji, je bila povod za razmislek o premoščanju mej, ki so lahko naravne, umetne – politične ali v naših mislih. Po poslušanju evangeljskega odlomka in delčka razmišljanja papeža Frančiška v svetoletni buli “Spes non confundit” je g. Karlo Bolčina podal pričevanje, kako je kot otrok in nato mladostnik doživljal mejo, ko se je igral ob njej ali ko je z družino šel na obisk k teti, ki je stanovala na drugi strani meje, ter kako je z veseljem doživel njen padec in prost prehod mimo nje.

Romarji so se nato ob molitvi rožnega venca in petju podali za križem do kapele Lurške Matere Božje, ki stoji na dvorišču bivšega Malega semenišča, današnje goriške univerze. Zgodovino te in drugih stavb, kjer so se izobraževali bodoči duhovniki in intelektualci naše in širše okolice, je podal zgodovinar dr. Vanni Feresin. Zelo občuteno pa je bilo pričevanje Marije Brecelj, ki spregovorila o očetovemu bratrancu, stricu, kot so mu pravili, duhovniku g. Bogomilu Breclju. Tudi on se je skupaj z mnogimi drugimi šolal v tej stavbi. Družino je zaznamovala medvojna nasilna smrt očeta, dveh sester in najmlajšega brata. Po materini želji so preostali sinovi morilcem svojcev odpustili, niso pa mogli in hoteli pozabiti. Leta 1991 je g. Bogomil dal postaviti na kraju uboja križ, kasneje pa je več desetletij tam potekala spominska svečanost z bogoslužjem. G. Bogomil pa je mami podelil novomašniški blagoslov kar onkraj bodeče žiče, ker ni dobila dovoljenja, da bi prišla na sinovo mašniško posvečenje. G. Bogomil Brecelj je dolgo let služboval v Zgoniku in Nabrežini, ki spadata pod dekanijo Devin.

Močno doživeta je bila zadnja postaja v samostanu klaris. Podobno kot na prejšnjih postajah so svetoletni romarji najprej prisluhnili svetopisemskemu odlomku in papeževemu razmišljanju, nato pa so se srečali z opatinjo s. Amato in prisluhnili njenemu pričevanju.

Zelo osebno je pripovedovala o tem, kako se je v mladih letih najprej oddaljila od Cerkve in nato spet postopoma prišla do vere in sklepa, da stopi v samostan. S. Amata je izpričala svojo trdno vero, da moramo vedno zaupati v Božjo ljubezen in pomoč, v moč molitve.

Romarji so slednjič za svetoletnim križem vstopili v stolnico. Tu jih je pričakal tudi g. nadškof Carlo Maria Redaelli. Dekan don Paolo je nato vodil spokorno bogoslužje. Prisotni so ob prebiranju razmišljanj o blagrih opravili izpraševanje vesti in skupno kesanje. Kdor je želel, je lahko tudi osebno pristopil k zakramentu svete spovedi.

Svetoletno romanje se je zaključilo z mašo, ki jo je ob somaševanju dekana Zuttiniona in g. Karla Bolčine ter ostalih duhovnikov daroval g. nadškof. Pred mašo pa je marsikdo izkoristil priložnost za ogled razstave Zakladi stolnice in kripte, kjer so pokopani goriški nadškofi.

V svoji homiliji se je msgr. Redaelli skliceval na nedeljski evangelij in izpostavil štiri pojme. Najprej tišino. Jezusov molk, ko ga pismouki in farizeji skušajo in mu postavijo vprašanje, kaj meni o kamenjanju ženske, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Jezus najprej molči, s tem ustvari pogoje, da se stanje umiri, da lahko vsi gredo vase in da ko vsi odidejo, ostaneta samo dva: “misera et misericordia” – reva in Usmiljeni. Škof je nato izpostavil pojem novosti in se skliceval na prvo berilo, v katerem prerok Izaija govori prav o tem, da Gospod ustvarja “novo stvar”, da se Bog ne ponavlja, vedno je svež in nas vabi, da se znamo prenavljati v dobro, obenem pa da je v evangeliju Jezus z odgovorom ženi odprl novo pot. Na koncu je izpostavil še pojma odpadek in sanje, češ da Jezus gleda na “odpadke – grehe” z drugačnega zornega kota in da si moramo upati sanjati, utirati nove poti. Vse je ob koncu povabil, naj se vprašamo, katere sanje bi si želeli uresničiti v svojih župnijah.

V cerkvi so se pohodnikom pridružili še drugi ljudje iz vse dekanije in bogoslužje je bilo ob skupnem petju in molitvi globoko občuten sklep svetoletnega dekanijskega romanja.