Svet se je poslovil od svetega očeta Frančiška, papeža usmiljenja, bratstva in veselja evangelija

Oči vsega sveta so bile v soboto, 26. aprila, uprte v to, kar se je dogajalo na Trgu sv. Petra v Vatikanu, kjer je dopoldne potekala pogrebna sveta maša za papeža Frančiška. Žalni obred je bil veličasten in svetal, poln pomenljivih besed in znamenj. Svetemu očetu, ki se je na velikonočni ponedeljek, 21. aprila, vrnil v Očetov objem, se je v dneh velikonočne osmine s hvaležnim srcem in z zavestjo, da je bil papež v zadnjih dvanajstih letih velik dar za Cerkev in ves svet, poklonila nepregledna množica ljudi od vsepovsod. Krsto, ki so jo zaprli v petek zvečer, so v soboto zjutraj svečano prinesli iz bazilike sv. Petra na trg (prenos so spremljali kardinali, ki so se postavili v špalir), kjer jo je z dolgim aplavzom sprejelo okrog 250.000 oseb, med njimi okrog 4000 duhovnikov in skoraj tisoč škofov, pa tudi več kot 160 tujih uradnih delegacij, ki so jih vodili svetovni voditelji, monarhi, predsedniki držav in mednarodnih institucij ter drugi visoki dostojanstveniki.

Sobotno pogrebno somaševanje na Trgu sv. Petra je vodil dekan kardinalskega zbora kard. Giovanni Battista Re, ki je v homiliji poudaril, da je imel Frančišek odprto srce za vse. Ljudski glas, poln izrazov naklonjenosti in sočutja, ki smo jim bili priča v dneh po njegovem odhodu v večnost, jasno priča o tem, kako močno se je intenzivni pontifikat papeža Frančiška dotaknil duha in srca ljudi. Kard. Re je podčrtal, da bo podoba Frančiška na praznik Velike noči še dolgo ostala v naših očeh in srcih: tedaj je namreč kljub zdravstvenim težavam želel podeliti blagoslov z balkona bazilike sv. Petra in se nato spustiti na ta trg, da bi še zadnjič pozdravil svoje ljudstvo. Kljub svoji krhkosti in trpljenju se je Frančišek odločil, da bo do zadnjega dne svojega zemeljskega življenja hodil po poti podarjanja samega sebe. Šel je po stopinjah Dobrega pastirja, ki je za svoje ovce dal svoje življenje. “To je storil z močjo in vedrino, blizu svoji čredi, Božji Cerkvi.” Kard. Re je nato orisal glavne etape Bergoglievega življenja in med drugim povedal, da se je “odločitev za ime Frančišek takoj pokazala kot izbira programa in sloga, na katerem je želel utemeljiti svoj pontifikat, ko se je skušal navdihovati pri duhu sv. Frančiška Asiškega.” Vedno je ohranil svoj temperament in s svojo močno osebnostjo takoj dal pečat vodenju Cerkve, pri čemer je vzpostavil neposreden stik s posamezniki in z ljudstvom. “Želel je biti blizu vsem, izrazito je bil pozoren do ljudi v težavah, brezmejno se je trudil predvsem za zadnje na zemlji, za odrinjene na rob družbe (…). Bil je tudi papež, ki je bil pozoren na novosti, ki so se pojavljale v družbi, in na to, kar je Sveti Duh spodbujal v Cerkvi.” Probleme našega časa je vedno skušal osvetliti z modrostjo evangelija, ponuditi odgovor v luči vere in nas spodbuditi, naj kot kristjani živimo izzive in protislovja našega hitro spreminjajočega se časa. “Bil je zelo spontan in je neformalno nagovarjal vse, tudi ljudi, ki so bili daleč od Cerkve.” Njegova karizma sprejemanja in poslušanja se je dotaknila številnih ter poskušala prebuditi moralne in duhovne energije.

“Prvenstvo evangelizacije je bilo vodilo njegovega pontifikata, v katerem je z jasnim misijonarskim pečatom širil veselje evangelija,” veselje, “ki z zaupanjem in upanjem napolnjuje srca tistih, ki se predajajo Bogu”. Rdeča nit njegovega poslanstva je bilo tudi prepričanje, da je “Cerkev dom za vse; dom z vedno odprtimi vrati”. Večkrat se je zatekel k podobi Cerkve kot “poljske bolnišnice” po bitki, Cerkve, ki želi odločno poskrbeti za težave ljudi in stiske, ki razdvajajo sodobni svet; Cerkve, ki se je sposobna skloniti nad vsakega človeka, ne glede na vero ali položaj, in zdraviti njegove rane. Ogromno je bilo njegovih gest in pozivov v korist beguncev in razseljenih oseb, pomenljivo je, da je bilo njegovo prvo potovanje na Lampeduso. Med 47 napornimi apostolskimi potovanji bo na poseben način ostalo zapisano v zgodovino potovanje v Irak leta 2021, “balzam na odprte rane iraškega ljudstva”. Papež je v središče pozornosti vedno postavljal “evangelij usmiljenja in vedno znova poudarjal, da se Bog ne naveliča odpuščati: vedno odpusti ne glede na položaj človeka, ki prosi za odpuščanje, in ga vrne na pravo pot.” Zato je poudarjal, “da je usmiljenje ‘srce evangelija’. Usmiljenje in veselje evangelija sta ključni besedi papeža Frančiška.” V nasprotju s kulturo odmetavanja je govoril o kulturi srečanja in solidarnosti. Tema bratstva se je v živahnih tonih prepletala skozi ves pontifikat. Nenehno je povzdigoval glas in prosil za mir ter pozival k razumnosti, k iskrenim pogajanjem za iskanje možnih rešitev, saj vojna – je dejal – pomeni le smrt ljudi, uničenje domov, uničenje bolnišnic in šol. Vojna vedno pusti – to so njegove besede – svet v slabšem položaju, kot je bil prej: vojna je vedno boleč in tragičen poraz za vse. “Graditi mostove in ne zidov” je bil poziv, ki ga je večkrat ponovil, služenje veri je kot naslednik apostola Petra vedno povezoval s služenjem človeku v vseh njegovih razsežnostih.

Enaindevetdesetletni kard. Re je sklenil homilijo z ganljivo mislijo: “Papež Frančišek je imel navado svoje govore in osebna srečanja zaključiti z besedami: ‘Ne pozabite moliti zame!’ Zdaj, dragi papež Frančišek, pa mi prosimo tebe, da moliš za nas in da z nebes blagosloviš Cerkev, blagosloviš Rim, blagosloviš ves svet, kot si to storil prejšnjo nedeljo z balkona te bazilike v zadnjem objemu z vsem Božjim ljudstvom, v prenesenem pomenu pa tudi s celotnim človeštvom; s človeštvom, ki z iskrenim srcem išče resnico in visoko drži baklo upanja.”

Po pogrebni slovesnosti so papeževo krsto na papamobilu iz Vatikana peljali po okoli šest kilometrov dolgi poti skozi središče Rima do bazilike Marije Snežne; ob poti je Bergoglia še zadnjič navdušeno pozdravilo kakih 150.000 vernikov. Belo vozilo po rimskih ulicah je spominjalo na podobe z njegovih številnih potovanj po svetu, na katerih ga je vedno toplo in praznično pozdravljala množica. Pred najmanjšo izmed štirih papeških bazilik, znano tudi kot “zahodni Betlehem”, ki si jo je sam izbral za zadnje počivališče, se je od njega še zadnjič simbolno poslovila skupina ljudi z obrobja družbe, t. i. “zadnjih” oseb, ki jih je sveti oče občasno vabil k sebi in se z njimi zadrževal. 266. papeža so nato pokopali brez prisotnosti televizijskih kamer. Frančišek ima preprost grob iz marmorja blizu oltarja sv. Frančiška, v stranski ladji bazilike, v kateri je pokopanih že sedem papežev. Leži tudi blizu kapele, v kateri je znamenita Marijina ikona, imenovana Salus Populi Romani, ki naj bi jo naslikal sam sv. Luka in pred katero je sveti oče molil pred vsakim apostolskim potovanjem in po njem, pa tudi med covidom in še pred nekaj tedni, preden se je po več kot mesec dni dolgi hospitalizaciji vrnil v Vatikan. Skupno več kot 120-krat. Nad grobom visi replika Frančiškovega naprsnega križa, na nagrobnem kamnu, ki pokriva grob, pa je zgolj zapis Franciscus.

S smrtjo svetega očeta je v Cerkvi nastopilo obdobje izpraznjenega sedeža oz. “sede vacante”, zapadle so službe prefektov dikasterijev rimske kurije, vodstveno dejavnost opravlja kamerleng kard. Kevin Farrell. V dneh po devetdnevnem žalovanju (t. i. novemdiales) bo na vrsti konklave, postopek izbora novega papeža. Kot so 28. aprila določili kardinali, se bo začel 7. maja, vodil pa ga bo dekan kardinalov z volilno pravico (mlajših od 80 let) kard. Pietro Parolin.

VATIKAN, 26. APRILA 2025