“Stvari je treba poimenovati s pravim imenom!”
Podboneški župan Piergiorgio Domenis se je odpovedal mestu pokrajinskega svetnika, ki bi mu pripadalo po odstopu Francesca Martinisa, sedanjega župana Palmanove, kot prvemu neizvoljenemu kandidatu Demokratske stranke (PD) na volitvah leta 2008.
V pogovoru za petnajstdnevnik Dom svojo odločitev komentira zelo realistično. Pravi namreč, da pred spomladanskimi volitvami ne vidi razloga, da bi na pokrajino stopil samo za nekaj mesecev. “Saj ni časa za to, da bi naredil kaj dobrega” na mestu pokrajinskega svetnika, ki ga je zasedal že med letoma 2006-2008. Na tistem mestu pozitivno ocenjuje opravljeno delo svoje stranke.
Domenis je najprej prvi mož občine Podbonesec, za katero dela “trdo in zvesto”. Občanom mora župan odgovarjati v vsakem primeru, kaj šele v gorah Nadiške doline, kjer so mu na volitvah zaupali “soglasno” s skoraj 70 odstotki glasov. Po lastni izkušnji je prepričan, da se lahko hkrati in dobro opravlja funkciji župana in pokrajinskega svetnika.
V Domu je bil govor o novostih glede pokrajin in njihovega morebitnega zaprtja. “Za to bi morali spremeniti ustavo, ker pa to ni lahko, sprejemajo odločitve, ki niso vredne tega imena”. Dovolj je pomisliti na nove kriterije, po katerih bi morala vsaka pokrajina imeti najmanj 350 tisoč prebivalcev ali 250 tisoč kvadratnih metrov ozemlja. Sledilo je “prestopanje” iz občine v občino, da bi “ulovili pravi vlak” in zadostili enemu ali drugemu pokrajinskemu kriteriju. “Po mojem nima smisla, da obstajajo, take pokrajine, kot so današnje. Raje bi okrepili občine, videmska je že zdaj dovolj močna. V naših dolinah pa bi si nadejal združitve, s kolego iz Fojde sva že podprla predlog ene Gorske unije za Terske in Nediške doline s 15 tisoč prebivalci”. Domenis v kulturno-verskem listu Dom razlaga, zakaj ne more ostati tako, kot je sedaj. Zanj je videmska pokrajina prevelika in raztresena, saj se razteza od Lignana do Tablje, od Ogleja do občine Forni Avoltri, ki je skoraj pri Sappadi. “Za politike se ravnina konča v Čedadu, gore pa se začnejo v Tolmeču. Kaj pa naše doline, kje smo mi”? Naši ljudje so “ta pravi”, imajo močno dostojanstvo in čut dolžnosti. Benečani imajo dragoceno slovensko kulturo in ne smejo pozabljati, kaj so in od kod prihajajo. “Naša identiteta je največja stvar, ki jo lahko damo na pogajalsko mizo pred velikimi”, je še povedal Domenis.
Prvi občan Podbonesca se je negativno opredelil do predloga za novo furlansko pokrajino, ki naj bi segala od Gorice do Pordenona. V tem primeru bi, po njegovem, “lahko deželo Furlanijo Julijsko krajino zaprli, saj ne bi imela več smisla”. V časih, ko denar ne raste na drevesih, je potrebno dobro premisliti vsak nov korak in ta ni eden izmed najpametnejših. Kot član odbora za pripravo statuta Gorske unije Nadiških dolin je bil prisoten na zadnji seji 30. septembra. Vzdušje je bilo spet konstruktivno, čeprav je vmes močno zašepalo. Večina županov ni popuščala pri stališču, da je njihov jezik slovenski in ga je potrebno ovrednotiti kot veliko bogastvo teh krajev. “Potrebno je biti realisti in poimenovati stvari s pravim imenom”. Kako definirati nadiščino? Katere so njene značilnosti, kje jo govorijo? “Seveda je prav, da se ohranjajo narečja, a potrebno je povedati, da so slovenska”. Podboneški župan je prepričan, da so njegovi kolegi po mesecih prerekanj vendarle razumeli slovensko danost prostora in upa, da bodo končno “nadaljevali složno”.
JŠ
