Sto let prenovljene domače cerkve v Doberdobu

Po koncu prve svetovne vojne, ko so se naši predniki vrnili iz begunstva, so v domačih vaseh večinoma našli le razvaline. Tudi Doberdobci so v tistem obdobju ostali brez cerkve, a kljub težkim časom niso obupali in jo pred stotimi leti znova zgradili. Na Veliko noč, 12. aprila 1925, so bila obnovitvena dela zaključena, domačo cerkev pa je takrat ponovno blagoslovil škof Frančišek Borgia Sedej. Pomemben jubilej so farani obeležili natanko sto let kasneje, v soboto, 12. aprila, s slovesno mašo, pri kateri je domači župnik Ambrož Kodelja povabil k somaševanju škofovega vikarja Karla Bolčino.

V pridigi je Bolčina prisotnim – med njimi je bilo tudi veliko bodočih birmancev – skušal približati duha, ki je vodil njihove prednike pred sto leti: “V cerkvah doživljamo, da smo člani enega občestva, ki je večno in trajno. Krst, ki smo ga prejeli, nas vključuje v to neskončno skupnost. Tudi če pride do materialnega uničenja, to ne uniči našega občestva. Doberdobski predniki so to razumeli. Zato pred sto leti niso dovolili, da cerkev ostane razvalina, temveč so jo obnovili, ker so vedeli, da se cerkveno občestvo nadaljuje.” Farane je spodbudil, naj se zgledujejo po svojih prednikih, ki so “šli naprej”: “Po prvi svetovni vojni, ko so se naši predniki vračali iz begunstva, niso jokali nad razvalinami – šli so naprej. Danes je v Doberdobu cerkev in so ljudje, a: ali je to dovolj, da tudi mi gremo naprej?”

Prisotne je vikar z močno metaforo opozoril na pomen povezovanja preteklosti in prihodnosti. Kot marsikateri domačin ve, so ob poglobljeni prenovi cerkve na glavni oltar znova postavili angelčka, ki sta krasila oltar že pred veliko vojno. Ponovno so uporabili tudi podstavek stebra, na katerem danes stoji oltarna miza – kraj, kjer se vsak dan ponavlja Kristusovo darovanje na križu. Ta del stebra ima močno simboliko: predstavlja preteklost, hkrati pa z evharistijo uteleša tudi večnost in prihodnost. “Če bomo na tem kamnu, na tem oltarju gradili svoje občestvo, lahko upamo, da bodo naši otroci to občestvo doživljali tako, kot so ga njihovi starši in nonoti. Tako se nadaljuje delo, ki mu pravimo tradicija, in se prenaša iz roda v rod. Zdaj je na nas ta odgovornost, ta služba in tudi to veselje, da to dediščino prenašamo naprej.”

Na koncu je Bolčina doberdobskim faranom zaželel, naj z enako vnemo, voljo, ljubeznijo in ponosom kot njihovi nonoti in pranonoti pred stotimi leti poneso luč vere naprej – kot svetinjo svoje istovetnosti in kot živo vero v občestvo, ki raste v prihodnost. Slovesna maša se je sklenila z zahvalno pesmijo, ki jo je v čast vsem prednikom zapel domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom Daria Bertinazzija.