Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (8)

Stare jedi v novih loncih (8)

Piše Katja Ferletič / PREŽGANKA

Pred kratkim sem govorila z našo drago sosedo Fani o življenju na kmetiji, o njenih spominih na “bndimo” in na vsa kmečka opravila ter na njeno odraščanje v številni družini – pri Lovrenčkovih v Zaloščah. Gospa pravi, da, čeprav so bili tedaj hudi časi, hvala Bogu, na kmetiji niso bili lačni. Skromno so se zadovoljili s tistim, kar jim je zemlja dala, in kar so imeli, so radi delili z drugimi. Tako se je zgodilo, da je leta 1947 pristopil k njihovi mizi “svetniški” duhovnik Ivan Rejec, ki je v Zaloščah živel do smrti leta 1958 in vse do takrat bil deležen gostoljubja Fanine mame Milene in tata Zorka.
Preden se je preselil v Zalošče, je v Šebreljah na Tolminskem rojeni gospod Ivan Rejec služboval kot župnik tudi v Svetem Križu na Vipavskem in od leta 1933 v Opatjem Selu. V Svetem Križu so mu leta 2002 postavili doprsni kip, saj je tam služboval od leta 1914 do leta 1931, ko so ga fašisti najprej zaprli in nato konfinirali v Montefusco ter kasneje v Avellino. Bil je prvi slovenski duhovnik, ki je doživel internacijo v času fašizma, in to zato, ker je veljal za odličnega organizatorja slovenskega duhovnega in kulturnega dela, moža globoke vere, ki je spoštoval človeka, njegovo drugačnost in pravico do svobode. Gospod Rejec je po upokojitvi živel na svojem domu v Šebreljah, ker pa župnija v Zaloščah ni imela svojega župnika, je po posredovanju dekana g. Godniča iz bližnjega Dornberka prišel v malo, lepo Vipavsko vasico. Začasno se je preselil k sorodnikom, ker pa je bila od tod pot do cerkve sv. Lovrenca prenaporna za starega in bolnega človeka, je raje izbral stanovanje, sobico pri domačinih, ki so živeli bližje cerkvici, obroke pa mu je pripravljala gospa Milena. Fani mi je povedala, da, ko je vstopil v hišo, je vedno veselo pozdravil: “Prišel je deseti brat”! V tistem času so bili namreč pri njih doma v devetih: gospodinja je kuhala zase, za moža, za nono, strica in pet otrok, a vedno je rada rekla, da, “če je za našo družino devet žlic na mizi, se tudi še ena ne bo poznala”!
Deseti član Lovrenčkove družine, ki je v Zaloščah našel svoj drugi dom, je že kot katehet imel velik vpliv na dijaško mladino, celo svoje življenje je bil vnet in preudaren vzgojitelj mladih. Ker v svoji sobici ni imel sprejemnice, je k Lovrenčkovih tako prihajalo veliko mladih bogoslovcev, ki so pri gospodu iskali nasvete glede zapletenih narodnih, moralnih in verskih vprašanj. Fani in njena sestra Zora se spominjata, kako rad je učil mlade in otroke, kako je njima in sestram razlagal poezijo, jim pomagal pri pisanju domačih nalog; sestre so se večkrat kregale, katera mu bo nesla perilo ali šla obrisat prah, ki se je nabral na njegovih številnih knjigah. Fanči, tako jo je gospod imenoval, je bila uradna “poštarca”, saj je vsak teden nosila na pošto njegova pisma – vsaki sestri je gospod dal primeren vzdevek! Gospod Rejec je našo sosedo učil tudi igranja na harmonij, žal pa ga je potrebovala cerkvena pevovodkinja za domačo rabo in so ga zato morali iz župnikove sobice prenesti na njen dom, mala deklica pa je bila preveč sramežljiva, da bi šla k njej na vaje. Zelo je bila žalostna zaradi tega, gospod Rejec pa jo je potolažil in ji obljubil, da bo pisal v Šebrelje in vprašal za svoj harmonij, ki pa mu je bil odvzet in “proglašen za narodno lastnino”: nikoli ga ni dobil nazaj!
Ivan Rejec je bil pokončen in pošten človek, velik primorski duhovnik, pravičen do vseh in radodaren. Vedno zvest Cerkvi in slovenskemu narodu je s Kristusovo besedo nagovarjal prav vse, od velikih mislecev in kulturnikov do preprostih slovenskih ljudi. Ti ljudje, ki jih je imel rad, so mu leta 1951, za njegovo zlato mašo, pripravili v Zaloščah velik praznik in ga zelo lepo počastili s slovesnim praznovanjem. Zaloščani so se pri organizaciji praznika zelo potrudili: pokrito kamnito kmečko dvorišče Lovrenčkove domačije so spremenili v lepo okrašeno dvorano. Tla so prekrili z lesenim podom in nanj v obliki podkve razvrstili dolge mize, na katerih je bilo polno dobrot, ki jih je gospod Rejec dobil v dar od svojih hvaležnih faranov iz Zalošč, Svetega Križa, Opatjega Sela, Dornberka in Šebrelj, svojega rojstnega kraja. Zlata maša je bila praznik za vse in gospod Rejec je naročil razdeliti hrano. Pred cerkvijo so mu domačini pripravili čudovit slavolok, vse je bilo praznično odeto, v spominu naše družinske prijateljice, ki je bila takrat še deklica, pa je predvsem ostala tortica v obliki belega jagnjeta, ki je na mizi posebno izstopala: otroci so jo dolgo gledali z očmi, polnimi občudovanja, medtem ko so se jim cedile sline. Ovčka in ostale sladice so ostale na mizi do konca kosila, gospod Rejec pa je nato rekel, naj jih razdelijo med vaškimi otroki, in praznik se je za malčke nadaljeval.
Gospoda Rejca so imeli ljudje radi, bil je veliki narodni buditelj, izjemen katoliški mislec in kulturni delavec, ki mu ni bilo prizaneseno gorje med prvo in drugo svetovno vojno in po njej. Vsi, ki so ga poznali, se ga spominjajo kot zelo preprostega človeka, izredno dobrega srca. V vsakdanjem življenju je skušal skromno živeti, čeprav se je vedno veselil dobrega nedeljskega ali prazničnega kosila, nikakor ni želel bremeniti gospe Milene, ki je že tako imela veliko dela in skrbi s svojo veliko družino, tako si je za večerjo največkrat zaželel zelo priljubljeno, preprosto in hitro pripravljeno jed – “prežganko”, ki so jo pri nas večkrat imenovali tudi “župa požgana”. Posredujem vam recept, tako kot se ga spominja naša draga družinska prijateljica.
PREŽGANKA
Sestavine:
20 gr masla, 3 žlice kruhovih drobtin, 1 liter vode, sol, 2 jajci.
Priprava:
Na maslu prepražimo drobtine in pri tem stalno mešamo, posebej pa v loncu zavremo vodo. Ko je kruh lepo rumeno obarvan, mu dodamo vrelo vodo in sol. Zmes naj se kuha od 5 do 10 minut. Med tem časom v lončku razžvrkljamo jajci in jih nato vlijemo v juho (tako, kot se po navadi vlijejo vlivanci) in pri tem juho mešamo. Pustimo, da se kuha še 2-3 minute.
Prežganka je bila nekoč ena od najpogostejših juh na naših mizah, posebno pri bolj revnih družinah. Različic je bilo veliko, recept se je spreminjal od vasi do vasi. Ponekod so namesto drobtin uporabljali moko ali pa zmes moke in drobtin, nekateri so zraven jedli kruh, drugi so si privoščili, da so v prežganki raztopili žličko ribanega parmezana, gospod Ivan Rejec pa je imel rad prežganko gospe Milene in prepričana sem, da je pred obrokom tudi on vedno rekel: “Bog žegnaj”!

22.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!