Stare jedi v novih loncih (79)

Marsikatera starejša oseba dobro ve, da so bile nekoč “ošterije”, gostilne, zelo pomemben kraj združevanja, kjer sta bila hrana in pijača največkrat postranska stvar. V teh krajih je potekal velik del javnega vaškega življenja, dokler niso po vaseh nastala razna društva. Spomini na “ošterije” nekatere ljudi nostalgično popeljejo v čase, ko je bilo življenje drugačno, vse se je dogajalo počasneje – preteklost je v njihovih očeh obarvana s patino zelo verjetno varljivega občutka “tistih lepih, starih dni”.
Tudi v vsaki najmanjši vasi so ljudje imeli svojo gostilno, v večjih vaseh pa jih je bilo za vse okuse. Opredeljevali so jih po obiskovalcih oz. po njihovih poklicih in “političnih” nagnjenjih – bile so klerikalne, liberalne, delavske, socialdemokratske gostilne, tiste, v katerih so se zbirali kmetje, in tiste, namenjene proletarskemu oz. delavskemu sloju. Gostilna je bila večinoma kraj, kamor so ljudje zahajali v prostem času, v večjih vaseh in mestih so bili izjema poslovni pogovori, sklepanje kupčij in sestanki. V gostilni se je dogajalo veliko posebnih trgovanj, sklepale so se kupčije, nakup in prodaja zemljišč, živine. Med strankami je potekalo začetno spoznavanje, nato dogovarjanje, “glihanje”, in na koncu seveda zapitek dogovora. Pri teh poslih je nedvomno imel korist tudi krčmar: serviral je klobase, rezal pršut in pijačo dolival v kozarce. Žal se je marsikdaj tudi zgodilo, da so prodajalca ali kupca opijanili in ga ogoljufali, zadeva pa se je končala z glasnim prepirom in tekmovanjem v boksu. Ti lokali so se razlikovali tudi po lokaciji, ponavadi so bili ob zbirališčnih objektih in na glavni ulici, ob cesti, kjer je bilo največ prometa: eden je bil na začetku ulice, nekaj si jih je delalo konkurenco na sredini, drugi so bili na koncu. Tudi bližina cerkve je gostilničarjem dajala pomembne priložnosti zaslužka ob nedeljskih mašah, progrebih, krstih in svatbah. Od cerkve so imele promet tudi sejmarske gostilne, saj so se letni sejmi na podeželju navadno ujemali s cerkvenimi prazniki – točen koledar sejmarskih in cerkvenih prireditev je zelo olajšal delo krčmarjem, ki so z dobro organizacijo dela in s stalnim jedilnikom precej prihranili na času in denarju.
V večjih gostilnah so v preteklosti imeli tudi hleve za živino in konje, dovolj prostora za vozove in sobe za prenočevanje gostov. Delovale so po vsem našem, zamejskem in obmejnem ozemlju in seveda tudi po vsej Sloveniji, kjer je bilo zelo veliko božjepotnih gostiln, neke vrste profanih postojank pred religioznim ciljem. Naše gostilne navadno niso bile zelo velike, imele so po dve, tri manjše sobe in seveda kuhinjo. Nekatere so imele prostorno in lepo dvorišče z mizicami, stoli in klopmi, v drugih so gostje radi posedali pod latnikom, na katerem se je vilo dišeče grozdje “amerikana”, in gledali na cesto, največje gostilne pa so imele tako latnik kot dvorišče – “borjač”, kjer so visoke in goste krošnje dreves poleti ustvarjale prijetno senčko, zvečer pa čudovit prostor za ples in glasbo. Marsikaj se je zgodilo v gostilnah, verjetno manj romantičnih zgodb, veliko pa zabavnih dogodivščin. V “ošterijah” so se srečevali predvsem moški – “Buh ne dej, de bi ženska sama šla u ošteriju”. Včasih pa so v te prostore zahajali tudi parčki in družine, marsikatera gospa pa se je, oborožena z metlo, v gostilno odpravila tudi sama po svojega moža in ga tam našla v družbi veselih prijateljev – “vsi su bli u rusceh”.
Na ozemlju sovodenjske občine so se križale poti iz Istre preko Trsta v Gorico ter iz Vipavske doline v Furlanijo, zato je bilo v preteklosti gostilniško življenje zelo živahno in bogato. Skoraj vsaka gostilna je imela tudi stezo za balinanje – moški so se igrali “na bale”, ob igrišču pa je prisostvovalo navdušeno občinstvo. Odrasli so se pogovarjali s prijatelji, otrokom so ob nedeljah, po maši ali po kosilu, kupili oranžado v okroglasti steklenički ali “gelato” v lončku. Moški so se v “ošteriji” zbirali tudi med tednom. Sestanki so se začeli ob točno določeni uri in ob rezervirani mizi, na kateri so igrali na karte, ponavadi briškolo. Smejali so se in tudi jezili – marsikatera “sočna” beseda je bogatila njihov besedni zaklad! Večkrat so organizirali tudi turnirje v igranju briškole, na katerih je bila prva nagrada dober pršut, druga panceta, tretja nagrada pa šalam. Ob kozarcu vina so ljudje v gostilnah radi pili likerje znanih italijanskih znamk, saj so imeli doma samo tiste iz domačega žganja, sadja in zelišč. V drugi polovici prejšnjega stoletja so vaščani navadno zahajali v gostilno na pijačo, kvečjemu na krožnik pršuta. Domačinov med tednom ni bilo veliko, saj se jih je večina ukvarjala s kmetijstvom in gostinci so kosila pripravljali predvsem za voznike, delavce, uradnike, upravitelje tovarn in podjetij, ki so imeli sedež v občini. Ob nedeljah so prihajali ljudje iz Gorice in “Trštini”. “Domačini so pili tudi na upanje. Gostilničarji so o dolžnikih vodili skrbno evidenco – ponekod na kletnih vratih, ki so jih po plačanih računih zamenjali, ponekod pa v zvezkih. Uveljavil se je tudi rek ‘Zapiši za kamin! ’, kar je pomenilo, da gost zapitka nikoli ne bo plačal, saj se bo zadimilo in zbrisalo! ”
Na šanku so gostinci imeli veliko vazo s kapri in inčuni, iz katere so si gostje lahko postregli: zelo radi so z njimi obogatili kos kruha in jih zalili s “kvartinom” vina. Prav tako na šanku je bila tudi škatla s “čokolatini boeri” – v vsakem je bilo napisano, če je srečnež zmagal še druga dva čokolatina, zraven njih pa še košarica s “pištači”, arašidi. Na vidnem mestu v gostilni, na nižjih policah pod steklom, so bile še posebno ob nedeljah tudi domače sladice: gubanca in pinca v velikonočnem času, jabolčni štrudelj, fritole, torte in rolade.
ROLADA S SMETANO IN MARMELADO
Sestavine:
4 jajca, 10 g medu, 80 g moke, 80 g sladkorja, vanilja, sol, 200 g marmelade, 200 ml sladke smetane za stepanje.
Priprava:
Penasto vmešamo 4 rumenjake, med, vaniljo in sladkor. Posebej v beljake damo ščepec soli in jih stepemo v trd sneg. Na rumenjake presejemo moko, zmešamo in počasi, v treh obrokih vmešemo še sneg. Testo enakomerno razmažemo na velikem, nizkem pekaču s peki papirjem. Pečemo na 180 stopinj Celzija za 6-8 minut, nato pečen biskvit odstranimo in ga obrnemo na nov list papirja ali čisto kuhinjsko krpo, na katera smo najprej natresli sladkor. S hladno vodo zmočimo papir, na katerem se je biskvit pekel, in ga nato previdno odstranimo. S pomočjo spodnjega lista papirja ali krpe testo zvijemo v rolado in pustimo, da se tako ohladi, nato odvijemo, namažemo z marmelado in stepeno smetano ter ponovno zvijemo v rolado. Pecivo pustimo nekaj ur v hladilniku, nato ga potresemo s sladkorjem za posipanje in zrežemo na rezine.

Piše Katja Ferletič / ROLADA S SMETANO IN MARMELADO

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (70)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (69)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (68)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (77)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme