Stare jedi v novih loncih (78)

Oljčna nedelja ali cvetna nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je uvod v veliki teden, ki je bil v preteklosti čas strogega posta in pripravljanja na največji krščanski praznik, Veliko noč. Letošnje praznovanje Velike noči ne bo običajno. Ne bomo se družili na velikonočnem zajtrku z našimi najdražjimi, ne na kosilu z vsemi sorodniki, ne bomo ciljali pirhov in niti se veselili na piknikih in zabavah na velikonočni ponedeljek. V Sovodnjah, v Vasi, pa k sreči imamo čudovito sosedo, ki bo tudi letos poskrbela, da bo zadišalo po Veliki noči.
Ana Benedetič, Anica, je Vrtojbenka, ki je zelo mlada prišla v Sovodnje, v našo ulico, kjer se je poročila z domačinom Slavkom Floreninom. “V Vrtojbi sem bila lačna, v Sovodnjah je bilo vse lepo. Dela je bilo veliko, bila pa sem zaljubljena v svojega moža”. Anica in Slavko sta živela v stari hiši z njegovimi starši – oče je umrl tri leta po njuni poroki, nona Olga pa je z njima in družino živela celih štiriintrideset let. “Z nono sva se razumeli. Vsak, tudi najmanjši spor sva poravnali. Po pravici povedano, imeli sva toliko dela, da ni bilo niti časa za prepir”, mi je zaupala Anica. Slavko je delal v tovarni devet ur dnevno; ko je prišel domov, se je lotil dela na njivi. Vsi v družini so bili izjemno delavni. Anica se je trdega dela, skrbi za čistočo in marljivosti naučila že v rojstni hiši. Kot majhno deklico jo je oče posedal na “štango” kolesa in skupaj sta se vozila iz Vrtojbe v Šempeter, kjer sta več ur čistila motovilec in opravljala veliko drugih del, doma pa je med počitnicami očistila celo kaščo in “oribala” njen pod. “Prva leta, ko sem prišla k hiši, nisem znala kuhati, saj v Vrtojbi nisem imela kaj kuhati, bila je mižerija. Prvi zrezek in prvega piščanca sem okusila v Sovodnjah, po poroki. Nona Olga me je vsega naučila: obdelovati vrt in kuhati! Zlata je bila. Ko sem povila svoje otroke, me je štiridest dni po porodu cartala – za vsa hišna opravila je poskrbela ona”.
Pred Veliko nočjo je bilo tudi pri Floreninovih ogromno dela. Pridelovali so veliko zelenjave in jo dvakrat na teden – ob torkih in sobotah – prodajali na tržnici v Gradišču in, če je bilo pridelka dovolj, tudi vsak dan v Gorici. Bilo je v zgodnjih sedemdesetih letih in Anica je hodila v Gorico, nono Olgo pa je v spremstvu hčerkice peljala z avtomobilom v Gradišče. V velikem tednu je bilo “vse v špinaži” – ogromno dela je bilo na njivi, špinačo so morali brati in čistiti, pred pomembnim cerkvenim praznikom je bilo povpraševanje veliko. Soseda mi je povedala, da pred leti v velikonočnem času ni bilo mraza, na njivi je že raslo veliko vrst zelenjave, delo je bilo različno od današnjega – “19. marca 1972, na god svetega Jožefa, ko so bili naši moški doma, sva s svakinjo v ‘kotolineh’ sadili krompir, tako je bilo toplo”!
Pred praznikom je bilo treba tudi očistiti hišo. Energična gospa se spominja, kako je bilo “pucanje” drugačno od današnjega, kako je na kolenih “ribala” pod, ki je bil v stari hiši iz opeke: “Jaz sem delala ob vseh urah, cel dan – od trenutka, ko sem se zbudila, do tistega, ko sem legla v posteljo”! Pred Veliko nočjo je moralo biti vse čisto in v primeru, da delo na njivi ni dopuščalo, da bi “čistilno akcijo” opravili med tednom, je bilo potrebno temu delu posvetiti veliko soboto, seveda po tudi kuhanju pršuta in fulj. Vse je moralo blesteti, tudi vrata so sneli s tečajev, okna, šipe, vse so očistili. “Žagence” je Anica skrtačila z vodo in milom, vodo pa je črpala s “pompo”, ki je bila pred hišo, in jo v “škafih” nosila noter – presrečna je bila, ko so ji namestili električno črpalko. V škafih je tudi prala posodo, perilo je “okuhavala” v loncih na ognjišču – “moje cunje so se belo svetle”, mi je ponosno povedala, in tudi plenice vseh treh otrok je še ročno prala.
Tako kot naša Anica, so vse ženske v starih časih ribale pode in lonce, moški pa so navadno belili zidove – vsako Veliko noč je morala biti kuhinja obvezno pobeljena. Draga soseda mi je zaupala, kako ji tast ni dovolil, da bi hišo prepleskala. Čeprav mu je bilo všeč imeti lepo, čisto in spravljeno, se mu je marsikatero hišno delo zdelo odveč. Tako sta se s taščo odločili in izkoristili priložnost, ko je tast nekoč moral tri dni od doma zaradi službenih obveznosti, da sta prebelili hišo. Nona Olga je v soboto, ko je šla s svojo zelenjavo na tržnico v Gradišče, celo kupila nove “koltrine”, zavese, in Anica je belila ter z oljnato barvo prebarvala tudi hišna vrata. Presrečni sta bili, nono pa, ko se je vrnil domov, ju ni okregal, celo zadovoljen je bil in je rekel, da se mu njegov dom zdi kot “albergo”!
Teden pred Veliko nočjo sta ženski obvezno tudi pekli. “Gubanco” sta pripravljali v sredo ali četrtek, speči sta morali sladek kruh in seveda pripraviti tudi navaden kruh. Pekli sta v krušni peči nad velikim ognjiščem: pod napo – pri Floreninovih so imeli zadnje odprto ognjišče v Sovodnjah, ki je bilo “za dva cegla visoko”, z nape so visele verige in nanj so stopili, da so lahko dosegli krušno peč. Nekoč so skrbno pripravljene velikonočne jedi čakale na blagoslov, ki je v preteklosti potekal po domovih. V pričakovanju župnika so ženske pogrnile mizo z najlepšim prtom, nanj pa položile hrano. Vsi so nestrpno čakali, da je župnik prišel in odšel, saj so lahko kaj pojedli šele po blagoslovu. Kasneje so verniki nosili jedi v cerkev ob vstajenjski sveti maši, že veliko let pa jih nosijo na veliko soboto popoldne.
Na Veliko noč so morali obvezno biti na mizi domača kokošja juha, meso, špinača, pirhi, krompirček in pršut – nona Olga je bila izjemna kuharica! Tudi hren sta z Anico pripravljali po starem receptu: na olju sta pocvrli nariban kruh, ga zalili z juho in dodali nekaj zribanega, surovega hrena ter sladkor. Več časa se je hren tako kuhal, na koncu pa je postal zelo okusna priloga, ki ni smela nikoli primanjkovati na velikonočni mizi – “Hren predstavlja Kristusovo trpljenje”, me je podučila Anica.
Nona Olga in Anica fulj nista pripravljali na veliki petek, tudi pršuta nista kuhali, ker v času strogega posta ni bilo dovoljeno pokusiti mesa in niti juhe, v kateri se je to kuhalo – “se nisi smel pregrešit”! Še danes prijazna gospa kuha pršut zgodaj zjutraj na veliko soboto. Pršut, pleče, tri mesece staro, položi v lonec in prekrije s čisto, mrzlo vodo. Polovico pršuta (3,5-4 kg) moramo kuhati v vreli vodi uro in pol, cel pršut (8 kg) pa tri ure. Anica ponavadi kuha celo pleče, saj jih je doma veliko, in s pršutom si vsi radi postrežejo. Tašča jo je tako naučila: “Ob kuhanju pršuta moramo pokusiti vodo – če je voda plahka, bo plahek tudi pršut, če pa je voda preveč slana, bo slan tudi pršut”!
Naša Anica bo s pomočjo moža Slavka tudi letos, kljub pandemiji, skuhala pršut in pripravila svoje fulje. Te spadajo med najbolj tradicionalne velikonočne jedi. To so sladki “njokci” podolgovate oblike iz starega kruha in rozin, skuhani v pršutovi juhi. Ponavadi je Anica skuhala zelo veliko količino fulj – “za en bataljon bi jih bilo zadosti”. Pripravila jih je za svojo družino, sosede in prijatelje ter jih nosila tudi k vstajenjski maši v Gabrje. Letos tega ne bo mogla storiti, a vseeno je poudarila: “Niti ene Velike noči nismo bili brez fulj in tudi letos ne bomo”!
FULJE NONE OLGE
Sestavine:
1 kilogram sirkovega kruha, ki mora biti star vsaj šest dni (gospa Anica ga kupi v ponedeljek, da je primeren za pripravo fulj v soboto), pol kozarca ruma, 200 g rozin, namočenih v rumu, cimet, naribana lupina ene velike pomaranče in nekaj limonine lupine, 150 g sladkorja, 2 jajci, pršutova “voda”.
Priprava:
V veliko skledo dobro naribamo kruh (to je pri Floreninovih Slavkovo delo) in ga previdno namočimo v vodi, v kateri se je kuhal pršut (vodo zelo počasi dolivamo). Dodamo dve žvrkljani jajci, rum, rozine, limonino in pomarančino lupino, sladkor in cimet. Dobro premešamo v homogeno zmes, nato oblikujemo svaljke. Anica si pri tem pomaga z žlico, če pa “njokce” oblikujemo na leseni deski, lahko površino rahlo pomokamo. Ko so vse fulje oblikovane, zavremo pršutovo juho in jih vanjo postopoma dodajamo – kuhamo jih, dokler voda ponovno zavre in priplavajo na površje. Fulje nato položimo na velike krožnike, potresemo s sladkorjem in cimetom.
Bog žegnaj in vsem bralcem Novega glasa z Anico in Slavkom voščimo blagoslovljeno Veliko noč!