Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (74)

Stare jedi v novih loncih (74)

Piše Katja Ferletič / “FŽU POŽGAT S KLOBASU”

Zdaj je čas za presaditev rož. Nekoč zemlje za rože niso prodajali v vrečah, naše pridne ženske so uporabljale kos mreže kot sito in domačo zemljo presejale – najboljša zemlja je bila tista, ki se je nahajala pod zloženimi “fšinami”, drvmi. Rože, predvsem gorečke, “kočrce”, so gospe pozimi imele na podstrešju ali v shrambi in jih tako shranjevale iz leta v leto. Rasle so v vazah, pločevinastih posodah, kjer so bile prej konzerve in katerih dno so preluknjale z žebljem, v starih, razbitih aluminijastih in emajliranih loncih – vsak lonček je “prišel prav”, tudi “bokal”. Rož gospe niso kupovale, gojile so trajnice. V vsaki kuhinji je z omarice visela “mižerija” s svojimi odtenki zelene, vijoličaste in bele barve, v kotičku je rasla “šparežina”, zelenje, ki je trajalo veliko let, na mizi pa so v vazi bile cvetice iz domačega vrta – šmarnice, vrtnice. Gospe so gojile stare sorte vrtnic – “iz čime galtroža so nardile grm”, v vrtu pa so gotovo cvetele trobentice in spominčice, lepe modre, drobne cvetke, katerih seme je samo padlo na tla in naslednje leto so pognale nove rastlinice. Čebulice tulipanov, “jurjevk, vincencev, špad” in begonij so si gospe izmenjavale: vsako jesen, ko so rože odcvetele, so čebulice izkopale iz zemlje in jih skrbno pospravile v košare in hranile v kleti ali na kašči. Paziti so morale nanje, saj so jih miške zelo rade grizle; če so čebulice srečno dočakale pomlad, so jih spet vsadile v zemljo.
Rož torej niso kupovale, izjema so bili le nageljni, ki so vedno krasili okna: “Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije”. Cvetovi so bili veliki, manjši, beli, rdeči in rožnate barve, zelo lepo in močno so dišali – vse gospe so jih imele in “čime” delile s prijateljicami, najlepše cvetove pa so nedvomno imele rože, ki so zrasle iz naskrivaj odščipnjenih vršičkov – “čim”. Te vršičke so najprej zavile v mokro krpo, konec avgusta so jih vsadile v lonček in ga dale v senco, pozimi pa v hišo. V počenih aluminijastih loncih so rasli manjši “drevčki” z oranžnimi sadovi, ki so vsebovali veliko semenc, in seveda okrasni, majhni, rumeni, oranžni in rdeči “pvruni” – paprika. V urejenih gredicah so se bahale in svoje lepe cvetove razkazovale cinje, astre in “turčke”, ognjiči. Tudi “pušpanj, roženkraut” in drugo zeleno grmičevje ni smelo primanjkovati. “Roženkraut” je rastlina trajnica, katere sveže in aromatične lističe so uporabljali tudi v kulinariki. Krizanteme za na grobove pokojnih sorodnikov so ženske presajale, čistile in pokrivale, saj je bilo nekoč zelo mraz in pred prvim novembrom je gotovo “prišla slana”. Vse svoje rože so gospe tudi gnojile – gnojnico so nabrale, razredčile z vodo in z njo zalivale rože. V ta namen so uporabljale tudi namočene zajčje iztrebke.
S hranjenjem rož, setvijo, sajenjem in pripravo semen so se večinoma ukvarjale ženske. Gospe so bile zelo radodarne in svoje rože, čebulice, semena in povrtnino so rade podarjale prijateljicam. Taki sta bili sosedi Olga in Olga – skupnega nista imeli samo imena, ampak tudi veliko skrb za svojo “konservo” – tako so pri nas nekoč imenovali manjšo toplo gredo, ki so jo navadno zgradili ob štali, na sončni legi. Zemlja je bila skrbno ograjena s cementnim zidkom in prekrita s steklom. Olga in Olga sta vsaka v svojo “konservo” sejali različne vrste povrtnine; ko je bil čas presajanja sadik, jim je vedno kakšna ostala in obe sta z njimi radi razveselili sosede. Prijazni gospe sta dobro vedeli, da je treba shraniti semena za vsaj dve leti sejanja, saj ni mogoče predvidevati, kakšna bo naslednja letina in če bo sploh mogoče pripraviti kaj novih semen. Tradicionalna semena so bila del naše kulturne in naravne dediščine; te sorte so bile prilagojene našim pridelovalnim razmeram in seveda bolj odporne.
Naše gospe so med poletjem in jeseni skrbele za rože, obenem so delale na vrtu, na njivi in skrbele za dom in živino ter se seveda pripravljale na zimo in skušale shraniti vse, kar se je dalo – orehe, lešnike, kostanj, tudi breskove in marelične koščice so sušile in iz njih pobirale jedrca. Zelo, zelo pomembno je bilo v velikih pločevinkah primerno ohraniti fižol, ki je lahko trajal tudi več let. Med fižol so dale listke žajblja, da bi se ne pojavili “žužki”, drobne živalice, ki so se rade pogostile s fižolovim zrnjem. Mnogi so ga pridelovali veliko, da je količina zadostovala za vsaj eno leto – sadili so ga tudi med koruzo, tako da se je rastlina med rastjo naravno oprijemala nanjo in kmetu ni bilo treba postavljati rakel v zemljo. Med povrtninami ima suho fižolovo zrnje zelo visoko energijsko vrednost, zato je na našem jedilniku prisoten že nekaj stoletij, čeprav je danes nekoliko manj priljubljen kot nekoč, ko so mu pravili “meso ubogih”; kuhali so ga v mleku ali vodi, nezabeljen je bil včasih tudi postna jed, zelo priljubljen pa je bil tudi s kobaso, če so jo gospodinje slučajno imele na razpolago.
“FŽU POŽGAT S KLOBASU”
Sestavine:
350 g fižola, pol čebule, 1-2 klobasi, 2 lovorova lista, sol, pol jušne kocke, 2 žlici moke, olje.
Priprava:
Čez noč namočimo fižol. Skuhamo ga v slani vodi. Na nekaj žlicah olja prepražimo na drobno sesekljano čebulo in na kolobarje zrezano klobaso. Na vrh natresemo dve žlici moke in premešamo. Polovico fižola “pasiramo” in damo v lonec s čebulo in klobaso, nato dodamo nekaj vode, v kateri se je kuhal fižol, lovor in polovico jušne kocke. Kuhati se mora 15 minut, nato dodamo še ostali fižol, katerega zrnje smo pustili celo, in pustimo, da zavre. Fižol s klobaso lahko serviramo s kruhom ali polento, nekateri so mu radi dodajali še malo kisa – “kanček octa”.

17.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!