Stare jedi v novih loncih (73)

Konec zime pomeni za vsakega vrtnarja začetek priprave na delo v vrtu in na njivi. Čas je, da pregleda vsa stara semena in kupi nova. Zdaj si v vrtnarijah ali po spletu pri velikih semenarnah lahko priskrbimo seme, ki je zraslo v tujini, v popolnoma drugačnih podnebnih pogojih, kot so pri nas. Marsikateremu vrtnarju se je verjetno že zgodilo, da je vzljubil določeno poljščino, potem pa v semenarni vrečke s semeni ni našel več. Nekoč je bilo drugače, v preteklosti so si gospodinje iz leta v leto same pripravljale in shranjevale semena solate, paradižnikov in ostale povrtnine. Zanimivo je, da tudi danes, ko so v trgovinah na voljo papirnate vrečke najrazličnejših semen, so starejše gospe še vedno prepričane, da so domača semena najboljša. Vsaka od njih ima svoja, družinska semena, ki jih včasih podari sosedi ali prijateljici, in vsaka gospa ima svojo zgodbo.
Meseca februarja se je, kot vsako leto, naša pridna vrtnarica pripravila na setev paradižnikov: na mizo je postavila rokavice, vaze in vazice najrazličnejših velikosti, paličice in papirnate vrečke, na katerih je pisalo “debeli pomodori, okrogli pomodori, cuor di bue…” Ob vprašanju, zakaj se toliko muči in si raje ne kupi lepih, že cvetočih sadik paradižnikov, mi je začela pripovedovati. Že njena mama in teta sta se tako pripravljali na setev paradižnikov v časih, ko se je tudi njej to delo zdelo nepotrebno. Pred dvanajstimi leti je mama zbolela in ni mogla več skrbeti za pripravo semen in setev, zato se je ona, da bi jo osrečila, sama lotila dela. Mama jo je celo pohvalila, rekla ji je, da je pridna in delo pravilno opravlja, to pa je bilo nekaj izrednega, saj so bile pohvale v hiši ponavadi odveč. Priznala mi je, da ji to delo še vedno prinaša veliko zadoščenje, obenem pa jo spominja na mamo, ki je bila zadovoljna, ko je videla, kako hčerka skrbi za setev domačih paradižnikov in za pripravo semen, kot so to počenjali v starih časih. Gospe, ki so rade doma gojile paradižnike, so namreč nekoč poleti zbirale najlepše in pustile, da so postali “lepi rdeči”. Iz njih so pobrale semena, jih pod vodo dobro oprale in nato vsako vrsto paradižnika ločeno lepo razporedile na časopisni papir – v primeru, da je ostal papir prevlažen, so ga zamenjale s suhim. Tako, na časopisih, so se morala semena dobro posušiti, nato so jih pridne gospe spravile v ovojnice, bombažne vrečke ali vazice, na katere so zabeležile ali lepo “naštikale” tudi letnico in paradižnikovo vrsto.
Poseben postopek uporablja tudi moja nona za pridobivanje semen solate. Večino semen je najbolje pobrati in shraniti takrat, ko rastlina naravno odvrže semena, tako moja nona najprej pusti najlepšo solato v vrtu, “da gre v glavo”: na sredini solate začne rasti steblo, na koncu tega pa cvetovi, v katerih dozori seme. Ko je seme zrelo, nona vreže steblo s cvetovi vred in ga položi na rjav papir. Vse se mora dobro posušiti, nato pa lahko loči drobna semenca od ostalih delov rastline in jih shrani v stekleni vazici.
Seme so naše none žlahtnile z izmenjavanjem in ga ohranjale iz roda v rod, najboljša semena pa so se znašla tudi v nevestini bali. Tako je tudi teta Ana, ki se je poročila v Videm, s seboj od doma nesla semena domače solate. Poročena je že skoraj 60 let in še vedno si vsako leto pripravlja svoja semena za naslednje leto. Teta sploh ne ve več, za katero vrsto solate gre, rada pa poudarja, da “je dobra, lahko jo seješ skoraj čez celo leto, lahko jo tudi žanješ. Če jo presadiš, naredi glavo in točno veš, kaj pride ven, ko kupiš seme, pa na ovojnici piše nekaj, v tvojem vrtu pa zrase nekaj povsem drugačnega”!
Starodavna semena, torej semena, ki so jih naši starši in nonoti hranili za novo letno setev, so bila izbrana semena, primerna za našo zemljo in podnebje, potem je z industrijo in potrošništvom vse izginilo, a hvala Bogu danes, sicer počasi, nekateri previdni ljudje, nove generacije semenarjev spoznavajo škodo in skušajo obujati stare, dobre navade tudi na tem področju. Shranjevanja semen na domačem vrtu, kakor so ga bili vajeni nekoč, ko so se naši predniki, nemalo generacij pred nami, tega učili tako kot ostalih sezonskih opravil, ki so se jih lotevali skupaj s starši, nonoti ali pa sosedi, se končno vedno več ljudi spet loteva tako kot nekdaj. Nekoč je bilo namreč samo po sebi umevno seme pridelati doma, raznolikost domačih, starih vrst pa je bila nekaj normalnega.
V vsakem vrtu je poleg ostalega gotovo rastel tudi divji koromač, ki so ga pridne gospodinje uporabljale v marsikaterem receptu – brale so listke in tudi koromačev cvet. Rastlina je pozimi usahnila, spomladi pa je ponovno zaživela, rumeni cvetovi so bili kot mali dežnički “lombrjence” – s škarjami jih je mama gospe Ortenzije iz Gabrij obrezala in položila na časopisni papir, na katerem so se sušili v senci, od časa do časa jih je malo premešala. Ko so se cvetovi posušili, jih je valjala med dlanmi, da je rumena zrnca ločila od stebelc – “vsako bilko je dobro očistila, zrna je hranila v stekleni vazici do naslednjega leta”. Zelene listke koromača so uporabljali za kuhanje graha ali frtalje, cvetove za požgano “župo” in jetra, Ortenzijina mama jih je dodajala tudi gobam. Gospa Ortenzija se spominja, kako so nekoč doma živeli v “mižerji”, vsi v vasi pa so imeli kravo ali kozo, tako da mleka in masla ni primanjkovalo. Ob govoru o semenih in divjem koromaču se je spomnila na staro jed, s katero sta jo večkrat posladkali najprej nona, kasneje pa tudi njena mama. To je lahko bila večerja, lahko pa tudi sladica.
POLENTA S KOROMAČEVIM CVETOM
Sestavine:
Polenta, maslo, koromačevi cvetovi, sladkor.
Priprava:
Skuhamo mehko polento, medtem v ponvi porumenimo maslo in, ko zadiši, mu dodamo ščep koromačevih cvetov. Še toplo polento zajamemo z žlico in oblikujemo kepice, ki jih na krožniku prelijemo z maslom. Potresemo s sladkorjem in po želji lahko dodamo malo mrzlega mleka, tako kot je ponavadi počenjala Ortenzijina mama.