Stare jedi v novih loncih (72)
Pri mnogih evropskih narodih, prav tako kot pri nas, praznovanje rojstnega dne nekoč sploh ni bilo v navadi, pomemben praznik v življenju posameznika pa je bil god, ki je imel posebno tradicijo tako v mestih kot na podeželju. Govorimo o eni izmed najstarejših navad, ki je tesno vezana tudi na duhovno oz. versko sfero človeka. Godovanje so poznali že Latinci, saj je Cicero uvedel koncept “dies onomastica” – zgodovinarji celo trdijo, da je bil praznik skupen skoraj vsem evropskim kulturam, vezan na lastno ime posameznika, običajno se je zgodil enkrat letno in je bil spomin na rojstvo.
Danes pojmujemo god kot katoliški praznik oz. osebni praznik na dan, ko nas cerkveni koledar spominja na svetnika, po katerem nosimo ime. Nekdaj je bila namreč navada, da so dete krstili z imenom svetnika, čigar god je bil najbližji dnevu rojstva, po starih pojmovanjih pa sta bili za vsakim imenom skriti tudi simbolika in posebna moč. Cerkev je, s kanonizacijo tisočih mučencev in svetnikov, vernikom nudila vzore številnih in različnih načinov dobrega življenja, posnemanja Jezusa Kristusa, tako da v družinah sploh ni bilo nenavadno, da so novorojenčku izbrali ime ne samo glede na datum rojstva, temveč tudi na podlagi lika, značaja določenega svetnika.
Po krščanski tradiciji so svetniki tudi zavetniki držav, mest, narodov, poklicev – nanje se verniki obračajo s prošnjami in molitvijo. O vsakem svetniku na koledarju poznamo življenje in značilnosti in tudi kmečka tradicija je povezana z njegovim imenom in letnim časom, v katerem je čaščen. V preteklosti so na primer povezovali začetek “kmečkega leta” s 17. januarjem, dnevom, ko goduje sveti Anton Puščavnik, kmečko leto pa se je končalo z godom svetega Martina – 11. novembra. Praznovanje svetega Antona je pomenilo konec obdobja dolgih noči in začetek svetlobe, prebujanja zemlje, preroda narave. Človek je že od nekdaj zaznamoval ta dan z različnimi obredi in praznovanji. Med našimi ljudmi je bil sv. Anton izredno priljubljen svetnik: za svojega zavetnika ga častijo kmetje, živinorejci, svinjski pastirji, obrtniki, mesarji, gasilci, peki, nanj so se verniki obračali v primeru kožnih bolezni in pri zastrupitvah.
Anton se je rodil leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti premožnih staršev je imetje razdal revežem in šel v puščavo, kjer so ga obiskovali drugi puščavski očetje in tudi mnogi ljudje iz mest, ki so pri njem iskali nasvete in ozdravljenje. V zadnjih letih svojega življenja je delal tudi veliko čudežev. Anton velja za očeta meništva, umetniki ga upodabljajo kot starčka s palico in knjigo; včasih nosi palico v obliki črke T, t. i. Antonov križ, na njej pa ima navezan zvonček, pogosto stoji ob njem prašiček. Sv. Anton Puščavnik je priprošnjik še posebno za zdravje živine, zato je bila zelo razširjena navada, da so kmetje na njegov god prinesli v cerkev v dar in k blagoslovu prašičje krače, pleča in klobase. V kmečkem svetu so obstajali številni običaji, tradicije in obredi, povezani z likom svetega Antona. Upodobljen je bil na podobicah in koledarjih, s katerih so se kmetje in drugi ljudje na vaseh naučili marsikaj, tudi osnovnih pojmov agronomije, zgodovine in književnosti. V preteklosti je te koledarje župnik delil v cerkvi na dan, posvečen svetniku, 17. januarja, kmetje so jih nato obešali v hlevih ali na kuhinjska vrata. Podoba svetnika se je večkrat pojavljala tudi na številnih predmetih iz kmečkega sveta, kot so vozovi in drugo orodje. Na god svetega Antona je potekal tudi tradicionalni blagoslov domačih živali, ki so dobile tistega dne več hrane: morale so biti čiste in kmetje jih niso smeli uporabljati za prevažanje pridelka ali za delo na poljih. Tisto noč nihče ni smel biti ob živalih, saj so kmetje verjeli, da bodo spregovorile in, kdorkoli bo slišal njihove besede, bo tvegal življenje.
Tudi moja nona Antonija, Tončka, je rada praznovala svoj god. Tudi njo so domači, sorodniki, prijatelji in znanci na ta dan obiskovali na njenem domu. Slavljenki so voščili in ji večkrat prinesli manjše darilo. Včasih sta prišla na obisk tudi sorodnika iz Hrpelj pri Kozini; oba sta delala v tamkajšnji tovarni steklenih izdelkov, tako da sta ji večkrat prinesla v dar kako vazo ali kozarčke. Navadno sta se najprej zadržala pri sestrični, v predelu vasi Ustje, ki se še danes imenuje Brith, saj je bil nekoč na tistem kraju, ob cerkvici svetega Janeza, stari “britof” – pokopališče. V času, ko sta bila pri sorodnici, je nona na hitro pripravila nekaj za pod zob. Ob tako pomembni priložnosti, kot je bil njen god, je navadno ocvrla štravbe, ki jih nekoč niso jedli samo za pust, ampak ob vseh pomembnih praznikih, še posebno za god!
VZHAJANE ŠTRAVBE
Sestavine:
600 g moke, 200 g smetane za kuhanje, 100 g sladkorja, 30 g kvasa, 50 ml mleka, 2 žlici žganja, ščep soli, naribana limonina lupina, vanilija, 100 g mletega sladkorja za posipanje, maščoba za cvrtje (svinjska mast ali olje).
Priprava:
Kvas raztopimo v mleku in dodamo žlico sladkorja. V večji skledi stepemo jajca, nato dodamo sol, sladkor, smetano, žganje, vanilijo in limonino lupino. Dodamo vzhajan kvas in moko. Zamesimo mehko testo in ga pustimo vzhajati 30 minut na toplem. Na pomokani mizi testo razvaljamo na debelino enega centimetra. V večjem loncu segrejemo olje, testo razrežemo na pravokotnike in na vsakem naredimo dve zarezi, da dobimo tri trake, ki se na konceh še držijo skupaj. Trake prepletemo po želji in jih damo v vroče olje. Štravbe cvremo do zlatorjave barve, ocvrte damo na kuhinjski papir, da odstranimo odvečno maščobo. Še vroče potresemo z mletim sladkorjem. Bog žegnaj!