Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (70)

Stare jedi v novih loncih (70)

Piše Katja Ferletič / GOBOVA JUHA

V starih časih, ko so v vaseh še bili kmetje, so vsi živeli v tesnem stiku z naravo in kmečko gospodarstvo je bilo vezano tudi na izkoriščanje gozdov. Gozdovi so bili čisti, steze urejene, kolovozi prav tako, vsak gospodar je vestno in z velikim spoštovanjem skrbel za svoj košček zemlje. V gozdu so žagali drva, nabirali zelišča, gobe, robidnice, “drnjule”, “šparunge” oz. “špuriš”. Za podiranje dreves in obdelovanje lesa so uporabljali različne vrste sekir, večjih in manjših, ter žag. Podrto drevje so nekateri obdelali že v gozdu, oklestili so veje, drugi pa so ga kar naložili na voz, ki je bil na volovsko vprego, in pripeljali na dom. Žaganje in cepljenje lesa je bilo večinoma moško opravilo – za kurjenje v peči ali na ognjišču so nasekali daljša polena, za špargert pa krajša. Hlode so žagali s polkrožno ali oglato žago na lesenih “kozah”, nacepljena drva pa so ponavadi zlagali v urejene drvarnice zraven hiše. Nekoč so skrbeli, da so uporabili tudi najmanjšo vejico – “vsaka suha palčka je bla dobra”: tanjše veje so otroci v gozdu vezali v “fašine” in jih doma uporabljali, da bi zanetili ogenj, v ta namen so v žaklje, ki so jih vezali z dratom (žico), nabirali tudi “jeriče” – storže.
Po drugi svetovni vojni je bila kraška pokrajina izmaličena, drevja ni bilo, tako sta nona in nono pozimi, v najhujšem mrazu, hodila v gozd nabirat zmrznjene “čuoke”, štore – nono je kar z batom udaril po njih in ti so zlahka počili. Tata mi je pripovedoval, kako je kasneje, že kot dvanajstleten deček, hodil z očetom in nonotom v naš, kraški gozd žagat drva. Žagali so lahko samo od Božiča do prvega pomladnega dne: najprej je gozdni čuvaj, ki je skrbel za območje doberdobske občine, označil tista drevesa, ki se jih ni smelo podreti – “ni pustu žaget dosti”. V gozd so se odpravljali s sekiro, “rnčeljico, fičuolo” in “žgunom”. Voz z lesenimi kolesi so vedno pustili na “lepem, čistem kraju”, saj ob vsaki luknji je bilo nevarno, da se prevrne, nato so se napotili na prostor, kjer je bilo določeno, da bodo žagali, in so začeli delo. “Hrastov se ni smelo niti pogledat, kaj šele podirat”! – več ur so žagali, potem pa so drva dali na voz in jih z volom pripeljali domov, ne da bi jih v gozdu prej oklestili – “cela cesta je bila pometena”. Doma so nadaljevali delo: klestili so, žagali in drva sortirali po velikosti. Drv je bilo malo, zato so se sušila samo dobrih šest mesecev, tako da, ko so jih dali v špargert in zanetili ogenj, so se najprej “jokala”, iz njih se je cedila voda. Po žaganju so morali zelo paziti tudi, da se krave niso pasle na tistem kraju, saj so se zelo rade sladkale z mladimi sadikami drevja. Tata mi je povedal, da, ko jim je pri žaganju prvič priskočil na pomoč družinski prijatelj z motorno žago, je bila prava “fešta” – v enem popoldnevu je “vrgu dol” dva-tri vozove! Kmalu zatem si je tudi nono kupil novo motorno žago, a ker se je bal, da se bo pokvarila in je doma sam pripravljal gorivo, mešanico bencina in olja, je vedno dodal preveč olja in ob vsaki uporabi se je grozno kadilo; ko pa se je vse skupaj zataknilo, jo je nesel v Dol k pravemu strokovnjaku za motorne žage, ki so ga vsi poznali kot “Bepi šega”. Vse je postalo še lažje, ko je nono priskrbel štiri gume letalskih koles in naročil nov voz, in še več, ko so doma kupili prvi traktor – bilo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in kmečki stroj so takoj prekrstili v Miškota, ki je v kratkem postal nezamenljiv družinski član. Ob trdem delu v gozdu so možje in fantje postali lačni – “še skale bi požrli”, zato so si privoščili malico: nona jim je dopoldne prinesla čaj z rumom in vroče “panine s krodeginom” – po malici je bilo sicer še težje ponovno poprijeti za delo … Tata se spominja tudi, kako je s sestro Adriano v gozdu pobiral manjše veje grmičevja, “drobiž”, ki je bil primeren, da bi zanetili ogenj in, čeprav hrastov niso smeli žagati, je pa bilo dovoljeno pobirati želod za krmo za prašiče.
V gozd so nekoč zahajali vse leto in ob vsakem letnem času, ob vsakem vremenu opazovali, kako se je kraška pokrajina spreminjala. Preoblačila se je, tako kot danes, v najrazličnejše barve: poletni odtenki zelene so se v jesenskem času spremenili v ognjene barve, rdeče, oranžne, rumene in vedno znova očarali človeško oko. Čudoviti so bili hrasti, “kropince”, akacije-“gacke”, grmičevje drena“drnjule”, rešeljike, robide … a saj so danes še prav tako lepi. Spomladi so domačini pobirali “šparunge”, skrbno so pregledovali “šprgišča”, grme, ob katerih so divji špargli rasli, in jih skušali čim več najti, poleti robidnice, ko se je bližala jesen, pa lešnike. Nono Jožef, Pepe, je bil odličen poznavalec in izvedenec v nabiranju gob, tata pa pravi, da sam jih ni nikoli našel – “lahko bi jih tudi pohodil, sploh jih nisem videl”. Jeseni je nono nabiral dežnike, ki jih je nona najraje pohala, z ostalimi gobami, spomladanskimi sortami, je pripravljala prikuhe, rižote, moja mama pa ima odličen recept za gobovo juho, tako da imamo včasih tudi mi, tako kot v preteklosti, na mizi sadove iz kraškega gozda.
GOBOVA JUHA
Sestavine:
400 g mešanih gob, 200 g krompirja, 2 stroka česna, 3 šalotke ali 1 majhna čebula, olivno olje, moka, majaron, peteršilj, lovorov list, sol, poper, 50 ml belega vina, 100 ml smetane za kuhanje.
Priprava:
Gobe očistimo in zrežemo na lističe, krompir olupimo in zrežemo na majhne kocke. Sesekljamo česen in čebulo ter peteršilj. Česen in čebulo popražimo na olivnem olju, da čebula postekleni, nato dodamo gobe in pražimo 10 minut. Mešamo, nato dodamo vino in pustimo, da alkohol izhlapi. Gobe pomokamo in zalijemo z enim litrom goveje juhe, nato dodamo krompir, lovor, majaron, solimo in kuhamo 20 minut. Kuhan krompir zmečkamo z vilicami, da se juha zgosti, nato dodamo sesekljan peteršilj in smetano, popramo po okusu. Gobovo juho lahko serviramo v kruhovih hlebčkih ali pa v globokih krožnikih. Bog žegnaj!

15.02.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!