Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (67)

Stare jedi v novih loncih (67)

Piše Katja Ferletič / SADNA TORTA GOSPE VERE

Veliko let je bil telefon komunikacijsko sredstvo, dostopno zelo ozkemu številu ljudi; razmere so se začele spreminjati šele po prvi svetovni vojni, še do petdesetih let dvajsetega stoletja pa je bila njegova uporaba zelo omejena. Ljudje so telefon uporabljali le občasno in tudi deset ali dvajset let kasneje ga večina družin v Italiji še ni imela doma.
“Vse se je nekoč počasneje vrtelo. Vsi smo bili veseli, čeprav smo imeli zelo malo. Zdaj imamo vse, z mobilnimi telefoni lahko kogarkoli pokličemo, kadarkoli se nam zljubi, naj bo ta v sosednji hiši ali na drugi celini, nekoč pa telefona nismo imeli. Obstajali so žetoni za javne telefone, ki smo jih zelo premišljeno uporabljali, samo za nujne zadeve”, mi je povedal tast. Z žetoni so ljudje telefonirali v telefonskih govorilnicah, uporabljali pa so jih tudi kot plačilno sredstvo. Telefonske klice so lahko opravljali tudi v tistih javnih lokalih, trgovinah in barih, ki so imeli ob vhodnih vratih na vidnem mestu obešen simbol telefona. Za daljše telefonske pogovore, klice v tujino ali v kraje izven domače pokrajine je bilo potrebno odšteti veliko žetonov, zato so se ljudje raje odpravili v urad telefonske družbe SIP, ki je nastala leta 1964. V Gorici je bil tak urad v ulici Roma, kjer so se morali uporabniki postaviti v vrsto in potrpežljivo čakati. Leta 1976 je družba eksperimentalno predstavila prvo telefonsko kartico z magnetno črto, da bi se izognila krajam žetonov iz javnih telefonskih govorilnic in nudila uporabnikom nedvomno bolj priročno plačilno sredstvo – uporaba kartic se je razširila kasneje, šele proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prelomnica v načinu komuniciranja je bil začetek uporabe telefonskih aparatov po domovih. Da bi imeli manj stroškov za telefonske klice in si lahko sploh privoščili telefon, je veliko ljudi najprej izbralo Duplex – isto telefonsko linijo sta lahko uporabljala dva koristnika, navadno soseda. Telefon je postal komunikacijsko sredstvo za vse, vplival je na spremembe družbenih navad in preoblikoval odnose med ljudmi. Uvedba novega sredstva in njegova množična distribucija sta privedli do velikih sprememb: ni bilo več nujno se fizično premikati in potovati, da bi se lahko pogovarjali s prijatelji in sorodniki – glas oddaljenih ljudi je prihajal iz telefonske slušalke, kot da bi bili v isti sobi. Telefon je v Italiji dosegel vsak dom in pisarno šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – na državnem ozemlju je bilo tedaj približno dvajset milijonov naprav, po ena za vsakega drugega prebivalca. Prve telefonske aparate so ljudje uporabljali za vzdrževanje osebnih odnosov tudi na daljavo, sodobni mobilni telefoni nas pa večkrat izolirajo enega od drugega, tudi če smo fizično blizu. Danes se ob spominih na načine sporočanja in pogovarjanja izpred več desetletij starejši ljudje nostalgično nasmehnejo, mladi pa so največkrat presenečeni, saj si ne morejo predstavljati težav, ki so jih imeli njihovi starši ali nonoti, seveda vsaj tistih na področju telefonije! Moja tašča Daria je svojima vnučkoma pripovedovala, kako se je kot otrok v vrtcu igrala igrico “telefon”, doma je s sestro izdelala telefonski aparat s pomočjo dveh pločevinastih škatlic in napete vrvice, še zdaleč pa si ni predstavljala, kako bo lahko nekega dne udobno sedela na domačem divanu in se pogovarjala s teto v Vidmu ali sorodnico v Trstu. Svoj prvi telefonski klic je naredila v službi. Stara je bila štirinajst let in delala je v gostilni, hotelu, v Gorici. Doma telefona niso imeli, zato se je s sorodnico zmenila, da jo bo ta poklicala v službo. In res jo je poklicala, a nje ni bilo v bližini, tako se je na telefonski klic odzvala gospodinja hotela, prijazna gospa Vera, ki je sorodnici sporočila, da jo bo Daria poklicala nazaj. Ko je prišel trenutek za prvi telefonski klic, so se ji tresle noge, saj ni poznala pravil, ni vedela, kako mora po telefonu govoriti, bila je v zadregi. Gospa Vera ji je ljubeče obrazložila, da mora zavrteti številko, počakati, in ko bo slišala odgovor na nasprotni strani slušalke, se mora predstaviti, “kot da bi potrkala na vrata tujega doma”, ter umirjeno obrazložiti, s kom bi rada govorila – “ne se bat, telefon te ne bodo pojedel”, ji je rekla. Moji tašči je bilo nerodno, a uspelo ji je govoriti s sorodnico in gospe Veri je bila zelo hvaležna, da jo je naučila. Od tistega dne je brez skrbi odgovarjala na telefon in gospa Vera ji je iz gornjega nadstropja hotela po telefonu večkrat dajala navodila za delo – celo recept ji je narekovala. “Domača sladica”, po kateri so vsi redni gostje hotela povpraševali je bila mrežasta torta – “kroštata” s kremo in sadjem. Zelo je bila dobra, zato jo je hotela Daria svoji mami speči za rojstni dan. Gospo Vero je prosila za recept, ta pa je v vrvežu vsakdanjega dela na to čisto pozabila, spomnila se je šele popoldne, ko se je odpravila na krajši počitek v sobo v zgornjem nadstropju hotela. Da ne bi spet pozabila, je moji tašči recept posredovala kar po telefonu, Daria pa si ga je skrbno zapisala.
SADNA TORTA GOSPE VERE
Sestavine:
Za testo: 500 g moke, 200 g sladkorja, 200 g masla, sol, 1 vrečka pecilnega praška, vanilija, limonina lupina, 3 jajca. Za kremo: pol litra mleka, 2 rumenjaka, 100 g sladkorja, limonina lupina, vanilija, sol, 50 g moke. Sadje po želji (jabolka, breskve, češnje…).
Priprava:
Za testo: na desko usujemo moko s pecilnim praškom in mrzlim maslom, zrezanim na koščke, ki ga zdrobimo najprej z nožem, nato z rokami. Dodamo nato sladkor, jajca in ostale sestavine ter testo hitro gnetemo z rokami, da ga ne preveč segrejemo. V hladilniku naj počiva vsaj 30 minut. Za kremo: v lončku sladkor, rumenjaka, vanilijo, limonino lupino in sol dobro zmešamo, da naraste, nato dodamo nekaj žlic mrzlega mleka in moko. V zmes vlijemo ostalo mleko, ki smo ga najprej zavreli. Na ognju mešamo, da se krema zgosti, potem pa pustimo, da se ohladi.
Dve tretjini testa zvaljamo in damo v večji model, tako da bo zunanji rob visok vsaj dva centimetra. Na testo razmažemo mlačno, skoraj hladno kremo in na površje razporedimo sadje. Z ostalim testom oblikujemo tanke valje, ki jih križem položimo na sadje, da ustvarimo mrežo. Potresemo s sladkorjem in koščki masla. Pečemo približno 45 minut na 170-180 stopinj Celzija.

18.01.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!