Stare jedi v novih loncih (63)
Mnoge žene so bile nekoč povsem podložne, “vdane” možem. Zrasle so v prepričanju, da je moški oz. katerakoli moška figura v hiši, naj bo to oče, nono, stric ali brat, na “višji stopnički” in da so mu dolžne biti podrejene. Moškim so morale izkazovati “rišpet”, še posebno pa očetu in, v odraslih letih, po poroki, svojemu možu, saj so jih tako učile mame in none – tako je moralo biti: “V družini bodi kakor osvežujoč vetrič, ne pa kakor burja, ki vse razmeče in zmede”!
Prijazna gospa, s katero sem se pogovarjala, se spominja, da je nekoč vprašala svojo mamo, zakaj ima oče vedno prav. Mama ji je prisolila klofuto na usta, nato pa ji je odgovorila: “On je moški, on dela”. Ponavadi je v družini mož, oče oz. gospodar upravljal premoženje, žene velikokrat sploh niso poznale denarja in seveda niso imele besede pri njegovem upravljanju. Če se je mož pogovarjal s sosedom ali prijateljem, so morali otroci iz sobe – “je oblačno”, je rekla mama, in otroci so že sami razumeli, da morajo ven. Žena je lahko prisostvovala pogovoru, servirala hrano in pijačo, a morala je biti v tišini – “bašta, d si tiho”, so ji rekli.
Gospa mi je povedala, da je njen mož odločal, ali bo lahko šla na obisk k “žlahti”, in celo k svojim staršem, ali ne. Največkrat je k sorodnikom hodila na skrivaj, samo da bi ohranila mir v hiši, zelo pa je morala paziti, da je ni kdo izdal možu, saj bi se mir kmalu spremenil v “ogenj v hiši”. Stalno, vsak dan, ob vsakem delu je bila deležna opazk in kritik: “Zakaj to delaš, zakaj tako, saj ni treba”. Že od vsega začetka zakona, ko je prišla v moževo hišo za nevesto, je spoznala, da bo njeno življenje trdo. Celo umazan lesen pod je morala čistiti, ne da bi je kdo videl: “S škrtacu sn žagence ribela n skrito, kr je tast gudu, d kaj ribn, k ni trijba an se žagnce ponuceju”! Gospa je imela hčerko, ki jo je rada opazovala, medtem ko je pripravljala jedi. Nekega dne je rezala “špeh” in tanko rezino dala hčerki, tast je to videl in se takoj razjezil, češ da on špeha ni dobil. Takrat je gospe le prekipelo, vzdihnila je in tastu dala špeh; “Bog ne dej…”, je preveč glasno rekla, in to je bilo dovolj, da je bil tast jezen in hud z njo dober teden dni – “ni blo kaj luošt u luonc, ma njemu niso smeli manjket cigarteti”! Še danes se spominja, kako je rad hodil zvečer v gostilno, njegova žena pa ga je čakala doma, skuhala je večerjo in jo hranila na toplem “špargertu”. Potrpežljivo je hrano mešala in dodajala vodo, da ne bi bila preveč suha – “ko se je posušilo, je dodala še malo”, saj, ko se je mož vrnil domov, je moralo biti vse dobro in toplo. Gospa, ki mi je zaupala svoje izkušnje, ima še danes v ušesih zvok taščinega kašljanja in njenih korakov po lesenem kuhinjskem podu med dolgim čakanjem moževega prihoda iz gostilne. Žena je vsekakor vedno branila svojega moža, tako kot veliko drugih žen, ki so morale prenašati pijane in včasih nasilne može – “kuonc kuoncu, sej nima drugiga”, so rekle … V primeru, da jih je mož varal, pa so velikokrat celo izjavile – “se vidi, da je šel iskat droder, kar ni nejdu doma”!
Možu je bilo v preteklosti marsikaj oproščeno; tudi ko je zakrivil kaj res hudega, je bila za to vsekakor kriva žena, ker ga ni dovolj podpirala, ker “mu ni stala ob strani”. Nekatere žene so, tako kot se žal dogaja prevečkrat tudi danes, možje poniževali, zmerjali, celo tepli, one pa so vse to skrivale, za modrice je bila kriva lastna nerodnost, okornost … mož ni bil nikoli ničesar kriv, najbolj pomembne stvari so bile mir v družini, zdravje vseh domačih in seveda imeti kaj za v lonec. Utrujene so podnevi s težavo pričakovale trenutek, ko se bodo zvečer odpočile v svoji postelji, zjutraj pa so vstajale čim bolj zgodaj, da se je lahko začel nov dan, da so lahko garale naprej za dobro svojih domačih. Gospa mi je povedala, da je pred leti na pokopališču srečala znanko, vdovo s šopkom rož v rokah. Prinesla jih je možu na grob. Medtem ko jih je lepo urejala v vazo, ji je zaupala, da nikdar nista tako lepo komunicirala kot sedaj. Končno je gospa lahko sproščeno govorila s svojim možem, mu zaupala veliko lepih in grdih stvari, veliko več kot v času njune poroke – “sedaj me posluša, ne more drugače, prej pa še govorit nisem smela”…
Gospo sem na koncu najinega pogovora vprašala, ali je tudi ona čakala na možev prihod domov iz gostilne in pazila, da se večerja ni ohladila, če je tudi ona dodajala vodo, da se jed ni posušila. Gospa se je rahlo nasmehnila in odgovorila, da, ko je moj mož šel v gostilno, je bila ona bolj iznajdljiva od svoje tašče – pripravila je “župo z lazanji”, tako da ji ni bilo treba mešati po loncu in dolivati vode!
GOVEJA JUHA Z REZANCI
Sestavine:
Za juho: 750 g govejega mesa, ena kost, košček kokošjega mesa, 1 koren, 1 majhna čebula, 1 list zelene, 3-4 vejice peteršilja, ščep majarona, sol, voda.
Za rezance: 2 jajci, 250 g ostre moke.
Priprava:
Meso z vsemi ostalimi sestavinami in z mrzlo vodo damo v lonec (3-4 litrski). Na visokem ognju zavremo, nato znižamo ogenj in kuhamo vsaj uro in pol, tudi dve uri (s kuhanjem v loncu na pritisk se čas zelo skrajša). Juho precedimo, ponovno zavremo in vanjo vkuhamo domače rezance. Za rezance: jajci in moko vmešamo v testo, hlebček pokrijemo s čisto krpo in ga pustimo počivati vsaj pol ure. Razvaljamo na 1 milimeter debelo in pustimo na zraku pol ure, da se malo pusuši. Z ostrim nožem testo razrežemo na 4-5 centimetrov široke trakove, ki jih nato položimo enega na drugega, iz njih pa narežemo čim bolj ozke rezance. Rezance kuhamo v juhi dobrih pet minut. Bog žegnaj!