Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (6)

Stare jedi v novih loncih (6)

Piše Katja Ferletič / KROMPIRJEVI CMOKI S SLIVAMI

Doma smo vedno pridelovali krompir. Pred leti ga je bilo dovolj le za domačo uporabo, danes pa starši in brat uporabljajo profesionalne stroje in ga na večjem številu njiv pridelajo toliko, da lepo količino prodajo. Spominjam se, kako smo bili vsi družinski člani, pa tudi sosedje in prijatelji, soudeleženi pri obdelovanju zemlje in pridelovanju tega okusnega gomolja: pobiranje krompirja je bil pravi vaški praznik!
Ko sem bila še čisto majhen otrok, je navodila za pridelovanje dajal nono Juren, moj pranono. Ne spominjam se ga dobro, v mislih imam le nekaj slik, prizorov, ki pričajo o njem, vsekakor so mi nona in starši vedno pripovedovali toliko zgodb in dogodivščin, da se mi zdi, da ga prav dobro poznam. Med prvo svetovno vojno je bil avstrijski vojak, nato izjemno odgovoren oče in gospodar: kar je on ukazal, to je moralo biti narejeno! Krompir je moral biti v zemlji najkasneje do 19. marca, za god sv. Jožefa. Takrat smo pridelovali kenebek, ki je količinsko dobro obrodil. Krompir “za seme” smo vedno kupovali v trgovini tete Mile v Doberdobu. Nekaj dni pred sajenjem so morali odrasli krompir zrezati na koščke, vsak kos je moral imeti vsaj 1-2 “očesi”; otroci smo ob postavitvi krompirja v zemljo za mero uporabljali naše nožice: eno stopalo smo postavili pred drugo in točno ob drugem palcu kos krompirja zarili v našo rdečo, kraško, mastno zemljo z očesom, obrnjenim proti sinjemu nebu – da bo rastlina hitreje rasla. Sledila je navada, da smo krompir okopali, tako da smo zemljo zrahljali in seveda odstranili plevel. Korenine se niso smele preveč posušiti, zato smo ga po nekaj dneh ponovno prekrili z dodatno zemljo in tam pustili. Stari ljudje so molili, da bi v obdobju cvetenja krompirja deževalo, saj samo tako je lahko bila letina dobra. Nono je pravil, da mora biti krompir čist, to je pomenilo, da na njivi ni smelo biti plevela in gotovo ne koloradskih hroščev. Ženske so hodile med rastlinami s plastično steklenico, v kateri je bila voda, in vsak krompirjev grmiček skrbno pregledovale. Hrošče so pobirale in utapljale, nona je njihova jajčeca in ličinke mečkala kar s prsti. Tega dela se jaz nisem nikoli lotila: čim bolj daleč sem bila od hroščev, že vsako opravilo na zemlji me je motilo. Kdor me pozna, že ve, da si kar nejevoljno sezujem čevlje z visoko peto in obujem telovadne copate, kaj šele škornje “za v njivo”. Dokler sem živela doma na Poljanah, pa sem morala ubogati, najprej pranonota Jurna, nato nonota Jožefa, tako kot vsi ostali člani družine. Hrošči pa so bili res nekaj obupnega. Kmetje so trdili, da so jih v Evropo prinesli Američani, ki so jih med drugo svetovno vojno metali z letal na nemška polja, od tam naj bi se brez potnih listov razpasli povsod, tudi po naših njivah. Od 1. avgusta dalje je bil čas primeren za pobiranje krompirja, še posebno zato, ker so se začeli poletni dopusti in je bilo na razpolago več “delovne sile”. Starši so mi povedali, da je v celotnem obdobju med drugo svetovno vojno nono Juren ukazoval pobirati krompir šele oktobra, saj so avgusta nemški vojaki hodili po kmetijah in domovih in ves pridelek zasegali. Pobran krompir so tedaj, kot tudi danes, morali sortirati in lepo razporediti po policah: manjši in grši krompir je bil primeren samo za prašičjo krmo, večjega pa so spravili “za v lonec”.
Doma smo v kuhinji vedno uporabljali krompir za pripravo prikuh, kot sta krompir s čebulo ali “pomfrit”, seveda tudi za “mineštre” in druge glavne jedi: npr. “njoki” z golažem, ki jih je kuhala naša nona, so bili prava božanska jed. Pripravljala jih je navadno ob sobotah za kosilo (ob nedeljah nikakor ne, saj je morala nujno biti juha na meniju!) in v svojo hišo priklicala prav vse, kar nas je bilo. Obrok je bil obilen, kot se pač spodobi za odlično domačo “njokado”, za najbolj drzne izmed nas pa je bila na voljo še sladica – “njoki s češpami”, katere recept delim z vami.
KROMPIRJEVI CMOKI S SLIVAMI
Sestavine:
Za testo bomo rabili 800 gr krompirja, približno 250 gr moke, 2 ščepca soli in 1 jajce. Za nadev 1 kg sliv, sladkor in cimet po želji, za posip pa 70 gr drobtin in 100 gr masla.
Priprava:
Slive operemo, posušimo in jim odstranimo koščice, pri tem pa pazimo, da polovičk ne ločimo, nato v vsako slivo damo pol žličke sladkorja. Krompir dobro operemo in zložimo v globok lonec ter ga najprej za 30 minut kuhamo v olupku. Kuhan krompir odcedimo in po nekaj minutah še toplega olupimo, pretlačimo in dodamo sol. Ko je še mlačen, mu dodamo moko in jajce in zgnetemo v testo, ki ga moramo hitro uporabiti, da ne postane mokro in ga bo tako težko oblikovati. Razvaljamo ga na približno pol centimetrov debelo plast in zrežemo na kvadrate s stranico 7 cm. V sredino damo slivo, testo prepognemo čez sadež in oblikujemo cmoke. Robove moramo dobro stisniti, da se ne bodo cmoki med kuhanjem odprli, damo jih v vrelo vodo in kuhamo 10-15 minut, dokler ne priplavajo na površje. Kuhane cmoke pazljivo poberemo iz vode s penovko in položimo v servirno posodo. Za pripravo posipa damo na srednje močan ogenj ponev z maslom in drobtinami, ki jih med mešanjem pražimo, dokler ne pridobijo zlatorumene barve, nato zmes potrosimo na cmoke. Dodamo še sladkor in cimet in serviramo. Pa še: “Bog žegnaj”!

08.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!