Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (56)

Stare jedi v novih loncih (56)

Piše Katja Ferletič / MINEŠTRA IZ JEŠPRENJA

Po drugi svetovni vojni so ljudje tudi na naših vaseh občutili veliko pomanjkanje najosnovnejših življenjskih dobrin. Primanjkovalo je hrane, a tudi oblačil, tekstila, pozamenterije in drugih pripomočkov za šivanje. Oblačil je bilo malo, “nedeljsko obleko” so zelo čuvali in skrbno hranili. Tudi v letih po vojni so večino oblek izdelovali sami doma, tako kot nevestino balo in oblekice za dojenčke, zato so morale biti gospodinje izjemno iznajdljive, kroji pa preprosti, da so lahko izkoristile vsak košček blaga, ki so ga imele na razpolago. V primeru, da so za pomembno priložnost potrebovali lepšo obleko, morda poročno, so se obrnili na poklicno šiviljo ali krojača – v vsaki vasi jih je bilo več.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so po vaseh hodile “mojstrice šivilje”, ki so vabile mlada dekleta na šiviljske tečaje. Zelo veliko se jih je v tistem obdobju udeleževalo tečajev, ki so navadno potekali v prostorih občine, saj za opravljanje tega poklica ni bilo potrebno imeti velikih strojev in prostorov – dekleta so potrebovala blago, šivalni stroj, navadno “na pedal”, mizo, veliko potrpežljivosti in ročne spretnosti. Tako so po domovih nastajale prave šiviljske delavnice. Na kuhinjskih mizah so dekleta rezala blago, stara oblačila popravljala, širila, ožala, blago obračala – naša nona Mira si je celo iz stare vojaške odeje izdelala plašč. Poklicne šivilje so imele tudi po pet delavk istočasno: ta dekleta največkrat sploh niso bila plačana za svoje delo, saj je bilo pomembno samo “dobiti meštir”, izučiti se poklica. Med veselim klepetanjem in petjem so mojstrsko opravljala vsako nalogo, ki jim jo je šivilja dala. Obleko so skrojila, pri tem so blago zelo natančno rezala in skrbno, preštudirano obračala. Na robovih so vedno pustila vsaj tri centimetre blaga več, da se je dalo obleko kasneje popraviti, jo širiti ali ožati, saj je morala trajati veliko let in je večkrat prešla od enega družinskega člana na drugega. Izdelek so najprej “naudarila”, “nabuštirala” z belim sukancem – “naudarkom”, “bštduru”, nato sešila s šivalnim strojem: robove so zelo natančno šivala ročno, tako da se na prednji strani blaga ni videlo drobnih šivov. Veliko dela so opravljala tudi ponoči, saj je podnevi klicalo delo na poljih in v hlevu.
Tudi naša soseda v Sovodnjah bi se kot otrok zelo rada učila šivanja, a doma so bili kmetje in za šivanje ni bilo časa. Vseeno se je že kot zelo majhna deklica približala domačemu šivalnemu stroju Singer. Še danes se spominja, kako je stala pokonci in šivala za svoje “punčke”. Izdelovala jim je oblekice, ki jih je potem tudi prala, sušila pa jih je na zidu, skrbno jih je razporedila in si jih ponosno ogledovala.
Tudi nona Mira je šivala doma za sosede, da si je kaj prislužila, in kasneje je sama učila druge šivati. Imela je veliko krojev, ki jih je sama izdelala. Njena mlajša sestra je postala šivilja pri mojstrici Štefaniji na Peči pri Sovodnjah ob Soči, tam je brezplačno delala tri leta. Učila se je najprej krojenja in šivanja ženskih oblek, kasneje pa se je pri “žnidarju” naučila izdelovati tudi moške obleke. Postala je zelo spretna šivilja, tako da je začela svoj poklic opravljati doma v Gabrjah in delavke so se hodile k njej učit poklica; kosilo so s seboj nosile od doma v “pinjatinčku”. Mira se je poročila v Sovodnje, včasih pa se je po kosilu s kolesom odpravila v Gabrje pomagat sestri. Najbolj ji je bilo všeč šivati “rub”, dokončati robove, sestra pa je šivala, popravljala in likala celo uniforme karabinjerjev iz kasarne v vasi – prav na ta način je spoznala tudi svojega moža, ki je prišel k njej, da bi mu skrajšala hlače.
Šivilje so perilo šivale iz platna, volnene izdelke pa so si ženske same pletle doma. Za gospe so izdelovale krila, bluze, obleke, predpasnike, za moške hlače in srajce. Stranke so navadno same prinesle k njim blago – bogatejši ljudje so si lahko privoščili obleko iz boljšega materiala, ki je lahko imelo tudi vzorec, svojo garderobo pa so bogatili s klobuki, rokavicami in drugimi modnimi dodatki. Bogatejši so imeli plašče, revnejši pa suknjiče. Ko so šivilje šivale črna oblačila za ljudi, ki so od šest mesecev do enega leta žalovali zaradi smrti v družini, so hitele in delale pozno v noč, poleti pa so šivale pred štalo. Ker se je tako zbralo skupaj veliko mladih deklet, so se jim večkrat pridružili tudi nagajivi vaški fantje.
Tudi moja nona Antonija, Tončka, je bila šivilja. Že pri dvanajstih letih je peš hodila z Ustij v Ajdovščino k šivilji, kjer je nekaj let brezplačno delala in se pridno učila. Najprej se je naučila robove natančno obšivati, da se blago ni trgalo, in predelovati “staro robo”, saj novega blaga niso imeli. Postala je fina šivilja, tako so ji po drugi svetovni vojni “partijci” ponudili, da bi v vasi vodila svojo šiviljsko šolo, seveda pod pogojem, da bi se vpisala v partijo: šiviljske šole na Ustju ni odprla, k njej domov pa so dolgo časa prihajali partijski uradniki “kontrolirat račune”.
Nona je podnevi delala na polju, ponoči pa je ob slabi luči petrolejke neutrudno šivala. Da ne bi zaspala, ji je oče bral romane: sedel je na “pručki” ob odprtih vratcih “špargerta”, iz katerih je luč ognja osvetljevala knjigo, in cele noči prebedel ob njej. Ko se je poročila, si je poročno obleko sešila iz treh oblek nevestinih družic, ki ji jih je iz Amerike v veliki škatli poslala sorodnica. V podobni škatli je nekoč na Ustje prišel tudi ekstravaganten plašč, tak, “ki bi si ga nobeno spodobno dekle ne obleklo”. Iz njega si je nona ustvarila torbico in plesne čeveljčke, “balerine”, na katere je vaški čevljar pritrdil podplat. Tudi ko je postala mama, je še vedno veliko šivala. Mama se spominja, da so največkrat jedli “mineštre”, saj je nona sestavine dala v lonec na rob “špargerta” in mineštra se je zelo počasi kuhala, njej pa ni bilo treba mešati po loncu in je lahko v miru šivala. Velikokrat je skuhala mineštro iz ješprenja, ki otrokom ni bila všeč, če pa so jo pridno pojedli, so si na koncu zaslužili sladke šnite ali palačinke.
Nona je šivala za cerkev, župnika, za vse ljudi iz vasi in okolice. Blago je kupovala, veliko kosov pa so ji stranke same prinesle. Čeprav je doma imela ogromno blaga, je točno vedela, čigav je vsak kos. Po njeni smrti sta mama in teta vse blago skrbno pregledali, sortirali in ga nato nesli v doberdobsko župnišče, od tam pa je šlo najprej v Zagreb, kjer sta ga dve slovenski misijonarki nekaj dali mladim afriškim dekletom, ki so se prišle učit šiviljskega poklica, ostalo pa je šlo v Afriko na misijone. Samo predstavljam si lahko, kako zadovoljna bi bila nona, ko bi vedela, kako sta hčerki razdelili njeno blago, a saj se zelo verjetno v nebesih tega že veseli.
MINEŠTRA IZ JEŠPRENJA
Sestavine:
250 g ješprenja, 250 g fižola (suhega ali svežega, oluščenega), 3 srednje veliki krompirji, 1 korenček, 1 majhna čebula, 2 stroka česna, 1 steblo zelene, 1 majhen šopek peteršilja, 1 rdeč paradižnik, 100 g špeha (ali svinjske masti), pol kozarca olja, 1 kos prekajene slanine (300 g), sol, poper.
Priprava:
Ješprenj in fižol (suh) pustimo vsaj tri ure v vodi, najbolje je, da ga namočimo v vodi čez noč. Zelenjavo zrežemo na drobne kocke, enako tudi špeh. V lonec damo olje in špeh, popražimo, da špeh postekleni, nato dodamo zelenjavo, ješprenj in fižol. Popražimo in zalijemo z vročo vodo, solimo, popramo in dodamo še prekajeno slanino. Na močnem ognju pustimo, da zavre, nato počasi kuhamo na nizkem ognju vsaj 2-3 ure (če uporabimo lonec na pritisk, se čas kuhanja bistveno skrajša). Ko je ješprenj mehak, z vilicami zmečkamo krompir, da se mineštra zgosti. Prekajeno slanino, ki se je v mineštri skuhala, zrežemo na kocke. Preverimo, če je mineštra dovolj slana, in serviramo z domačim, svežim kruhom. Bog žegnaj!

20.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!