Stare jedi v novih loncih (5)

Za našo hišo teče Vipava. Včasih, ko je veliko dežja, se spremeni v grozljivo kačo, ki s svojo ihto požira drevje, kamenje, velike kose nasipa in kubične metre zemlje – našega vrta. V obdobjih, ko že dalj časa ne izdatno dežuje, pa postane reka le počasen potoček, po katerem teče voda leno po svoji poti, in na rečno strugo, njeno kamenje posije sonce. Vsakokrat je sprememba, struga je drugačna, na površju se prikaže drugačen kamen. Če se odločimo za sprehod in sledimo rečni strugi, bomo prav v kratkem dospeli na kraj, kjer se Vipava izliva v Sočo. Tudi ta se v obdobjih suše sramežjivo sleče svojih voda in razkrije golo, belo, okroglo kamenje. Pred leti pa je ob nizkem vodostaju prišlo na dan nekaj posebnega: kamniti skladi, razvaline antičnega rimskega mostu. Zgodovinarji pravijo, da je to bil most “Pons Sontii” na cesti, ki je iz Ogleja vodila v Ljubljano mimo Ajdovščine in Vrhnike. Cesta je bila pomembna tako za trgovino kot za vojaške premike od zahoda proti vzhodu in obratno, zgradili so jo na začetku 1. stoletja pr. Kr. Most je bil velik, grajen z velikimi kamnitimi skladi in lesenimi oboki, ki so morali zdržati hudourniško silo tedanje Soče, ki v svojem srednjem toku ni imela jezov kot zdaj. Most je povezoval Sovodnje z Majnicami na kraju ob cerkvici sv. Marijinega srca, to je še nadaljnji dokaz, da sta bili naselji že od nekdaj zelo povezani.
Večina sovodenjskih gospe pred odkritjem kamnov v strugi Soče zgodbe o rimskem mostu ni poznalo, rade pa se spominjajo, kako so se vsako zadnjo nedeljo v avgustu, s čolnom, na področju nad “rosto”, jezom, kjer je bila voda dovolj globoka, peljale čez Sočo k maši na Majnice. Cerkvica je bila popolnoma porušena med prvo svetovno vojno. Leta 1923 so jo spet zgradili, po zaslugi msgr. Sedeja so leta 1926 uvedli tradicionalno mašo in procesijo. Liturgičnim obredom je seveda sledila celodnevna družabnost ob stojnicah, na katerih so trgovci ponujali najrazličnejše jedi, sladkarije in predmete: torbice, dežnike, poceni nakit, “štikane”, vezene prtičke, punčke z lepimi oblekicami in plastično cvetje. Moja tašča se spominja, kako ji je mama kupila pisano vetrnico na paličici, gospe Mariji pa je ostala v srcu “balka na laštiki” – to je bila žogica iz blaga, v kateri je bila žagovina, na njej pa je bila pritrjena daljša elastična vrvica. Otroci so bili popolnoma iz sebe. Nikjer, razen verjetno na Andrejevem sejmu v Gorici, niso videli toliko lepih, pisanih stvari na kupu. Stojnice so dolgo časa občudovali, v mislih izbirali, domov pa so prinesli pač samo to, kar jim je lahko kupila mama, ki se seveda ni vedno ujemalo z njihovimi razkritimi ali nerazkritimi željami, vsekakor so se vedno veselili in pridno izrazili hvaležnost. Bil je praznik, pomemben dogodek ne samo za sovodenjsko vaško skupnost, pač pa tudi za ljudi, ki so živeli v bližnjih vaseh in so se za to priložnost s sovodenjskimi sorodniki in prijatelji praznično oblekli in s čolnom odpravili k maši. Pred križarjenjem so seveda obiskali sovodenjske domove, kjer so spretne gospodinje za to priložnost vedno pripravile prigrizek, kakšno sladico, torto ali piškote, tako da so pred izletom dobili gostje kaj za pod zob. Vsaka gospa se spominja specialitete, ki so jo pripravljali pri njej doma za to svečano priložnost. Med množičnimi recepti so prišli na dan tudi živo rumeni piškoti z marmelado – prava poletna praznična jed!
KORENJEVI PIŠKOTI
Sestavine:
50 dkg rahle bele moke, 25 dkg naribanega korenja, 25 dkg masla, 1 zavitek pecilnega praška, ščepec soli, čvrsta marelična ali breskova marmelada za nadev, sladkor v prahu.
Priprava:
V skledo damo moko, na koščke narezano maslo, sladkor in pecilni prašek ter drobno naribano korenje. V primeru, da je korenje zelo mokro, dodamo še malo moke. Dobro pregnetemo. Pripravljeno testo razdelimo na tri hlebčke in damo za kakšno uro na hladno.
Testo razvaljamo na za nožev rob debelo in razrežemo na kvadratke (po želji lahko tudi na kroge). Na sredino vsakega kvadratka damo žličko marmelade, ki naj bo čim bolj čvrsta, da ne teče iz piškotov. Prepognemo in lepo razporedimo na pekač. Piškotki naj bodo dva centimetra oddaljeni eden od drugega. Pečemo na 175-180 stopinj približno 15-20 minut. Paziti moramo, da se ne prepečejo: barva mora ostati lepo rumena. Piškoti so krhki, zelo okusni in lepe barve. Ko se ohladijo, jih še potresemo s sladkorjem v prahu in serviramo gostom, naj bo to pred križarjenjem ali po njem! Torej, kot ponavadi, samo še: “Bog žegnaj”!
Drage bralke in bralci Novega glasa, če vam je kak recept posebno pri srcu in bi ga radi delili z drugimi ljubitelji okusne domače kuhinje, mi ga lahko zaupate in pošljete na gorica@noviglas.eu.

Piše Katja Ferletič / KORENJEVI PIŠKOTI

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (72)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (77)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (73)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (66)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme