Stare jedi v novih loncih (48)

Nekoč je predstavljal Gradež za naše ljudi eksotičen počitniški kraj, kjer je bilo sonce, dihalo se je jodid, bil je kraj ribjih jedi, “sabjatur” in zdravilišč. Po navadi so mesto v laguni prvič obiskali na enodnevnem izletu na Barbano: najprej so si ogledali svetišče, otok, potem pa še mesto. Sprehajali so se po ulicah starega predela in si navadno privoščili tudi dobro kosilce, ribe, take, kot so jih znali kuhati samo v Gradežu. None so se odpeljale z avtobusom in s seboj peljale vnuke, še posebno, če jim je zdravnik naročil, naj se grejo naužit “magičnega” jodida, tako da otrok pozimi ne bo zbolel in ker “slana voda stori prav”! Večkrat so otroci na tem izletu prvič videli morje in se kopali v “slani vodi”. O Gradežu mi je pred kratkim pripovedovala sorodnica, priletna gospa, ki je več let živela tam in dobro pozna zgodovino mesta in njegov razvoj skozi čas, za letnice in druge podrobnejše podatke pa sem segla po pisnih virih.
Gospa mi je povedala, da so turisti Gradež zaradi čudovite peščene plaže radi obiskovali že v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1873 so v tem kraju ustanovili “morski hospic”, v katerem so strokovnjaki in zdravniki izkoriščali koristne lastnosti morskega okolja v terapevtske namene (mesto je dobilo uradni naziv morskih toplic leta 1892). Na plaži so se takrat pojavile prve “hišice”, garderobe, ki so jih kopalci lahko najeli, da so se v njih preoblekli in položili svoje stvari – najemnine teh objektov so že takrat predstavljale za občinsko upravo pomemben vir dohodka. Na plaži so bile takrat tudi prve prhe – vodo so prinašali v velikih sodih iz bližnjega Ogleja do 4. aprila 1900, ko so po dolgotrajnem in izredno dragem javnem delu v mestu izkopali jamo, globoko 217 metrov, in prišli do podtalnice s pitno vodo. Voda je bila na začetku sicer rumenkaste barve in je imela 24 stopinj Celzija, v nekaj letih pa se je razvilo vodovodno omrežje, ki je nudilo pitno vodo celotnemu obmorskemu letovišču. Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja se je podoba Gradeža popolnoma spremenila: malo ribiško naselje se je razširilo, razvilo, domačini so svoj denar vložili v nove, podjetniške dejavnosti, tako so nastali prvi penzioni, hoteli in večje restavracije. V tistem obdobju so razvili mrežo pomorskih povezav in ustvarili novo povezavo z državno železnico. Gradež se je tako razvil v pomembno počitniško središče in obmorsko zdravilišče, v katerem so nudili masaže v morski vodi, kopeli, inhalacije z zdravo morsko vodo in zdravljenje s peskom. Med prvo svetovno vojno je bila zlata plaža popolnoma razdejana, tako da je bilo potrebnih nekaj let, da so domačini s trdim delom dali mestu izvirno lepoto in pripomogli k pravemu navalu turistov v laguno. Italijanske družine, ki si niso mogle privoščiti pravih počitnic ob morju, so takrat pošiljale otroke v poletne kolonije, s prihodom fašizma pa so plažo opremili tudi z najrazličnejšemi športnimi objekti. Bistvenega pomena za razvoj zdravilišča je bila leta 1936 postavitev mostu med gradeškim otokom in celino, po katerem so turisti lahko prihajali v mesto s svojimi avtomobili. Zelo uporabljeni so bili tudi trajekti, ki so iz mesta peljali v Trst. Zanimivo je, da so bili v tistih letih gradeški gostinci in mestni upravitelji zelo zadovoljni, začeli pa so dolgoleten boj z državno upravo za ponovno odprtje kazinoja, ki je v mestu deloval do leta 1923. V ekonomskem in razvojnem vrvežu tistih let se pa življenje v “kazonih”, hišicah v laguni, ni prav nič spremenilo – ti ljudje so bili popolnoma izključeni iz modernizacije.
Tudi druga svetovna vojna je prinesla mestu ogromno ekonomsko škodo. Sledila so ji dolga leta prenove, ob prvih znakih ekonomske rasti pa se je za mestno upravo že postavilo vprašanje, kako postati kos nastajajočemu množičnemu turizmu, saj mestno središče, zdravilišče in plaža sploh niso bili pripravljeni sprejeti toliko ljudi, ki so v Gradež prihajali z osebnimi avtomobili iz vse severne Italije, pa tudi iz Avstrije in južne Nemčije – kmalu so se povsod začeli pojavljati dvojezični napisi, v italijanščini in nemščini. Navadnim turistom so se pridružile večje skupine športnikov, ki so si v zdravilišču privoščili masaže in počitek – zdravljenje s peskom je v gostišča privabilo veliko slavnih italijanskih nogometašev. Na plaži so se nadaljevale športne dejavnosti, v mestnem središču, ki ga je po 50. letih obkrožilo veliko število stanovanjskih blokov in drugih apartmajev za turiste, pa se je razvila pomembna kulturna ponudba z večernimi koncerti, razstavami, družabnimi srečanji in plesi.
Veliko je bilo avtobusov, ki so redno vozili v mesto, jaz pa se rada spominjam, kako sem se z avtomobilom hodila kopat v Gradež s sestričnama, teto Adriano in nono. Teta je takrat v zdravilišču delala inhalacije z morsko vodo, mi pa smo jo čakali in se neizmerno zabavali na zlati peščeni plaži. Iz Gradeža je enkrat na teden k nam na Poljane prihajala tudi ribička, ki je naše gospe naučila pripravljati ribje jedi. Nona je pri njej kupovala sardele, od časa do časa pa tudi sipe, iz katerih je naredila okusen golaž, in vse nas, večje in mlajše, povabila na sobotno kosilo. Polento je, v vsakem letnem času, vedno pripravljal nono Jožef, ki jo je dolgo časa kuhal v kotlu na “špargertu”: vsi smo jo radi jedli, razen mojega tata, ki se je je prenajedel v otroških letih in je potem ni mogel več jesti. Na stenah kotla se je ob kuhanju ustvarila trda, na zunanji strani prežgana, črna skorja polente, ki jo je nono, ko se je kotel ohladil, odstranil s sten in zdrobil na manjše kose – za to okusno “poslastico” smo se otroci vedno kregali!
SIPIN GOLAŽ
Sestavine:
1 kg očiščenih sip, šopek peteršilja, 3 stroki česna, polovica čebule, olivno olje, 200 ml paradižnikove mezge, sol, poper.
Priprava:
Sipe zrežemo na rezine ali koščke in jih damo v lonec z manjšo količino olja – pokuhamo na nizkem olju, da sipe izgubijo svojo vodo, ki jo zlijemo proč. V drugem loncu na olju popražimo na drobno zrezane čebulo, česen in peteršilj, toliko časa, da čebula postekleni. Dodamo sipe in na nizkem ognju kuhamo deset minut, nato vlijemo paradižnikovo mezgo in eno zajemalko vode ali juhe. Posolimo, popramo in kuhamo še 45 minut, nato dodamo dve žlici moke in spet zalijemo z juho, dobro premešamo in kuhamo še deset minut. Serviramo s polento ali kruhom. Bog žegnaj!