Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (25)

Stare jedi v novih loncih (25)

Piše Katja Ferletič / FAZAN

Pred nekaj tedni je pri nas snežilo. Nič hujšega. Zapadlo je le toliko snega, da me je skrbelo, kako se bom z avtom odpravila v službo, in le toliko, da smo se popoldne doma lahko zabavali. Zamislili smo si izziv: tekmovanje v ustvarjanju snežakov. Kot po navadi smo tekmovali fantje proti dekletom. Jasno, s hčerkico sva nesramno zmagali, saj je bil najin snežak, čeprav majhen, skrbno, strukturno in estetsko zelo natančno izdelan, mož in sin pa sta v nekaj minutah ustvarila umazanega orjaka, ki se je pod lastno težo zgrudil v prav tako kratkem času.
Pri nas le redkokdaj sneži, mogoče se to zgodi enkrat na zimo. Starejši ljudje pravijo, da je v preteklosti bela, kristalna odeja večkrat spremenila podobo vasi, njiv, vrtov in cest. Nekoč družine niso odhajale v hribe na “beli teden”, ni bilo smučarskih tečajev, otroci so lahko videli sneg le, ko je ta prišel do njih. Srečneži so imeli lesene sanke, na katere so sprejeli še vsaj druga dva gosta, četrti, po možnosti kak odrasel mož, pa jih je moral vleči. Kdor ni imel sank, se je po hribčku, po “grivi”, spuščal sede na kosu lepenke ali celo na usnjeni šolski torbi. Ko je snežilo, je bila vsa vaška otročad iz sebe. Čeprav so starši nejevoljno morali v službo peš, po mrazu in ledu, so vsekakor otrokom pustili, da so se prosto zabavali in odlašali z domačimi nalogami, delom v hiši in štali. Takrat ni bilo zimske opreme, rokavic iz nepremočljivega blaga in za sneg primerne obutve, nosili so volnene, doma pletene “maje”, kape s “cufljem” in samo nekateri so si lahko privoščili plašč – “kapot”. Volnene rokavičke so se med igranjem na snegu takoj premočile in kmalu so se na ročicah prikazali boleči, temno rdeči “ozebki”. Vsakdo je skrbno, brez tarnanja, z lopato kidal sneg na svojem “borjaču” in na delu ceste pred hišo, soli niso stresali na tla in noben občinski mož ali pripadnik civilne zaščite ni s strojem plužil poti: ljudje so si pač pomagali med seboj in delo je bilo narejeno hitreje in bolje. Po domovih so se greli ob “špargertih”. Že zelo majhne otroke so učili, da je “špargert” nevaren: ročico so mame približale vroči površini in učile, da je ogenj “ac”. Nekoč, ko je zapadel sneg, je deček prvič videl pobeljeno pokrajino. Mamica ga je pospremila ven in mu slekla volnene rokavičke, tako da se je lahko prvič dotaknil mrzle, kristalne snovi. Občutek ledene površine na nežni koži je bil nekaj novega, tako je deček začudeno pogledal mamo in rekel “ac” – ustrašil se je, prepričan je bil, da se je spekel!
Čeprav ni vedno snežilo, so bile v prejšnjem stoletju zime res hude. Oster mraz in zmrzal sta trajala več tednov, tla so bila zmrznjena, na splošno je bilo hrane premalo. Ljudje so si pomagali, kot so mogli, ko ni bili v hiši ničesar za pod zob, so lovili karkoli živega in užitnega. Soseda se spominja, da so po drugi svetovni vojni po vaseh lovili tudi mačke. Seveda ne domače, ki so doma lovile miši, podgane in krta iz vrta, lovili so tiste mačke, ki niso imele gospodarja, in samo do časa pred pustom, ko se je začelo obdobje parjenja in njihovo meso ne bi bilo več dobro. S skopci so lovili tudi poljske zajce, jerebice, fazane, če ni bilo drugega, tudi vrabce. Vrabcev in grlic ni manjkalo, še posebno na kmetijah ne. Ptički so se zelo radi gostili s koruzo, ki je v kitah visela na odprtih podstrešjih, na senikih ali skednjih, saj so jo kmetje jeseni pospravljali, jo zličkali in “ožurili”, nekaterim storžem pa so pustili nekaj listov in jih tako spletli v kite in pustili, da so se lepo posušili. Koruza je bila odlična vaba za ptičke, ki so bili prav tako lačni kot ljudje, tako so jim ti nastavljali mreže in jih lovili. Lovili so jih tudi na druge načine. Ko je zapadel sneg (po navadi je vztrajal nekaj dni), so na vidnem mestu tla očistili in zemljo posuli s koruznim zrnjem in krušnimi drobtinicami, nad temi so postavili mrežo, ki je slonela diagonalno na pokončni palici. Palica je bila privezana na daljšo vrvico, in ko je “lovec” videl, da so si vrabčki, nič hudega sluteč, začeli polniti želodčke, je potegnil za vrvico, palica je padla in ptički so ostali pod mrežo. Otroci so jokali za ubogimi vrabčki, žival se jim je smilila, ko pa jim je mama postregla s ptičjim golažem, so se le potolažili, si brisali solze in oblizovali “brke”. Vrabce so pripravljali kot divjačino. Za golaž je bilo treba uloviti vsaj šest ptičev, k tem so spadali še paradižnikova mezga, žajbelj, rožmarin, čebula, korenje, pol šopka peteršilja, črno vino, svinjska mast, košček “špeha”, ščepec soli in nekaj žlic moke. Od časa do časa pa se je le zgodilo, da je mama pripravila okusnejšo jed. Srečneže je pogostila s fazanom.
FAZAN
Sestavine:
1 fazan, 2 žlici olivnega olja, 1 strok česna, polovica čebule, 1 majhno korenje, vršiček rožmarina, malo vina, 2 žlici paradižnikove mezge, sol, poper.
Priprava:
Meso zrežemo na kose, operemo in dobro posušimo. V kozico damo 2 žlici olivnega olja in fazana popečemo, da dobi lepo barvo na vseh straneh. Dodamo majhno korenje, polovico čebule, strok česna, vršiček rožmarina in še malo popečemo. Na meso zlijemo malo belega vina in počakamo, da izhlapi, nato dodamo še sol, poper in paradižnikovo mezgo. Premešamo in prilijemo malo vrele vode ali juhe ter kuhamo pokrito. Ko je meso kuhano (kuhamo približno 45 minut), ga odstranimo in v omako, ki je nastala v kozici, dodamo eno ali dve žlici moke ter spet pomešamo. Omako nato dobro “prepasiramo” skozi gosto sito. Ko damo meso spet v omako, lahko po potrebi dodamo še kanček vode in še enkrat zavremo. Serviramo ga s pečenim krompirjem ali polento. Bog žegnaj!

10.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!