Stare jedi v novih loncih (1)

Prejšnjo soboto nas je naša nona Daria povabila na kosilo. Nihče od nas je ni vprašal, kaj bo skuhala, saj vsi dobro poznamo njene izjemne kuharske sposobnosti in se torej lahko mirnega srca pripravimo na odlično kosilo. Otroka sta radostno skakljala po kuhinji, se smejala, vohala in skušala uganiti, kaj jima bo nona predstavila na krožniku. Končno smo sedli za mizo in Daria je vsakemu prinesla lepo obložen krožnik. V trenutku pa presenečenje! Nihče od nas ni poznal jedi, ki jo je imel pred seboj. Bilo je čisto nekaj novega, otroka sta se spogledovala in vsi smo z določeno negotovostjo segli po vilicah. Z začudenjem smo pogledali nono, ki se je smehljala in z naših obrazov skušala razbrati, ali nam je hrana všeč. Bilo je dobro, okusno, nekaj čisto posebnega, novega. Svojo taščo sem vprašala, od kod ta novost, ali je morda našla recept na internetu, na kakem blogu ali na spletnem portalu You Tube, Dario je kar popadel smeh, vstala je od mize in zapustila sobo. Vrnila se je minutko kasneje in pred mano skrbno položila star zvezek, zavit v porumenel darilni papir z drobnim rdečkastim vzorcem. Skrbno, kot da bi imela v rokah dragoceno relikvijo, sem odprla zvezek. Na prvi strani je bilo zapisano: “Kuhinjski recepti”, Dariino ime in priimek, prvi razred. Strani so bile stopničasto ročno izrezane, na vsaki “stopnički” je bilo napisano ime jedi: predjed, glavna jed, sladice, meso, ribe … Recepti so bili skrbno napisani z lepo oblikovanimi črkami. Daria mi je povedala, da je to zvezek, ki ga je uporabljala v srednji šoli, med tehničnim poukom. Spomnila se je, kako jo je ljuba profesorica Nada Rojec naučila ga izdelati in kako skrbno si je vanj zapisovala vse recepte, ki jih je profesorica narekovala – od goveje juhe do vaniljevih rogljičev. To so bili njeni prvi koraki med lonci. Daria mi je razložila, da je bil takrat, pred petdesetimi leti, vsak recept izredno dragoceno bogastvo: ko ti ga je zaupala teta, soseda ali prijateljica, si ga morala nujno takoj zapisati v svoj zvezek, drugače bi gotovo na kako sestavino pozabila. Takrat ni bilo televizijskih kuharskih oddaj, spletnih strani, revij in knjig, kjer bi lahko pobrskala za več informacij. Od časa do časa si je njena teta privoščila revijo “Grand Hotel”, v kateri je bil tudi kak recept; Daria ga je skrbno izrezala in shranila v pločevinasto škatlo z ostalimi. V škatli so bile tudi prazne vrečke pecilnega praška in vaniljevega sladkorja, ki so jih takrat kupovali v Jugoslaviji, kjer so jih našli po boljši ceni kot “pri nas”, in na katerih je bil na hrbtni strani natisnjen recept. V tistih letih so tudi razna vaška društva organizirala kuharske tečaje, na katere so gospodinje in mlada dekleta zelo rade zahajale. Daria se je spomnila, da, ko so za kako svečano priložnost, kot je bila npr. poroka ali obhajilo, kosili v restavraciji, je ob vsakem obroku ugibala in skušala razumeti sestavine jedi. Doma si je vse zapisala in nato večkrat poskusila pripraviti jed po “svojem” receptu. Šele tedaj, ko je bila povsem zadovoljna in se je rezultat čim bolj približal tistemu v restavraciji, si je recept prepisala v zvezek. Najraje je kuhala v družbi none Francke, ki je njeni mami večkrat ukazala, naj sede in Darii prepusti kuhinjo: “Naj se nauči. Prišlo ji bo prav”! Res ji je prišlo prav. Daria je izjemna kuharica, taka, kot jih je pri nas veliko. Svetovala sem ji, naj še skrbno hrani svoj “Kuhinjski zvezek” in naj še črpa iz njega stare – nove recepte. Ali ste radovedni, kaj nam je pripravila prejšnjo soboto? Meni (in vam) je zaupala 50 in več let star recept:
KROMPIRJEVA POLENTA
(po želji s klobaso, z ocvirki, s pršutom, z ragujem ali golažem)
Sestavine za 4 osebe:
1 kg olupljenega krompirja, 10 dkg bele moke, 10 dkg ostre, sol, meso po želji
Priprava:
Krompir olupimo, zrežemo na kose in skuhamo v slani vodi. Ko je skuhan, zlijemo iz lonca večino vode in jo denemo stran, nato krompir pretlačimo. Dodamo moko in skrbno premešamo s polentarjem, pri tem moramo paziti, da se ne ustvarijo grudice. Po potrebi zmesi lahko dodamo vodo, v kateri se je kuhal krompir, in sol. Polenta mora biti primerno gosta, kuhati jo moramo od 20 do 30 minut in pri tem skrbno mešati.
Medtem ko se polenta kuha, na olju pocvremo 2 razdrobljeni klobasi (ali drugo na drobno zrezano meso), lahko dodamo kanček vina in pustimo, da izhlapi, nato pa še malo vode, po želji tudi 4 žlice paradižnikove mezge in par listkov bazilike.
Ko se polenta malo ohladi jo zajamemo z žlico in oblikujemo kepice, ki jih na krožniku prelijemo z mesom in obelo. Po želji lahko na polento in meso naribamo še malo sira in… “Bog žegnaj”!
Daria mi je povedala, da nekoč, v obdobjih, ko ni bilo hrane na pretek, jedi niso dodajali sira, pojedli so polento in meso, obeli, ki je ostala na krožniku pa so dodali mleko in še to popili: “Kdor postrže, ne zavrže”!
Drage bralke in bralci Novega glasa, če vam je kak recept posebno pri srcu, če vas spominja na drago osebo ali na lep življenjski trenutek in bi ga radi delili z drugimi ljubitelji okusne domače kuhinje, mi ga lahko zaupate in pošljete na www. noviglas. eu. Vesela bom, če boste tudi vi pobrskali po vašem zvezku!