Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (20)

Se počasi daleč pride?

Pred kakimi petimi leti sem si v British Film Club v Trstu ogledala film Jaz, Daniel Blake. Težko najdem pravo besedo, da bi ga opisala – ne morem reči, da me je ravno pretresel, pa tudi ganil me ni (preveč), vsaj ne v prvotnem pomenu te besede. Ganjenost se v angleščini izraža z glagolom “to move”, ki pomeni tudi premakniti, in morda bi bil ta glagol najprimernejši. Film je zagotovo nekaj premaknil, sprožil v meni, glede na to, da po več letih še vedno razmišljam o njem. Priznati moram, da se o njegovi vsebini spomnim bore malo, vtisnjena mi je ostala predvsem misel, kako grozno je, ko birokracija spreminja ljudi v številke.

Sama sem se z birokracijo doslej najbolj spopadala ob prijavljanju na izmenjave in prakse v tujini. Za prakso v Evropskem parlamentu sem morala na primer predložiti tudi potrdilo o nekaznovanosti, ki so mi ga v Sloveniji poslali zastonj, v Italiji pa sem zanj odštela slabih dvajset evrov – da, bivanje med dvema državama ima lahko včasih tudi negativne posledice.

Izpolnjevanje papirologije ob prijavi na izmenjavo ali prakso je dobra vaja iz natančnega branja, saj moraš biti zelo pozoren, da kakega pomembnega dokumenta ne izpustiš, še bolj pa seveda na vse roke za oddajo. Slišala sem že, da je nekatere od prijave na Erasmus odvrnila ravno naporna birokratska izkušnja, kar je res škoda, predvsem zato, ker so vsi birokratski vozli dobra vaja tudi za nadaljnje administrativne spopade, ki nam bodo brez dvoma še kdaj grenili življenje. Včasih pa kdo poskusi, ampak mu ne uspe – morda zmanjka en sam pravočasni podpis profesorja, eno samo potrdilo … V takih primerih te lahko reši le še prijaznost administrativnega osebja, njihova dostopnost, da zamižijo na eno oko ali se potrudijo poiskati drugo rešitev. V stereotipu, da se bo to veliko lažje zgodilo na španski kot pa na nemški univerzi, je vsaj po meni znanih izkušnjah veliko resnice.

Res gre lahko na živce, ko se zavemo, kako zelo birokracija vpliva na naša življenja. Žalosten primer tega je omenjeni film Jaz, Daniel Blake, lahko pa bi naštela tudi kopico primerov iz resničnega življenja. Moj prijatelj iz Kolumbije je imel velike težave s podaljšanjem evropskega vizuma, saj mu v Španiji niso hoteli dati dovoljenja za bivanje, ker ni imel službe, pri iskanju službe pa je imel velike težave ravno zato, ker še ni imel urejenega statusa z bivališčem.

V Evropskem parlamentu je ogromna količina prevajalskega dela samo interne narave: veliko amandmajev ali osnutkov zakonodajnih besedil ni sprejetih in torej vseh štiriindvajset lepo prevedenih različic roma v koš. Tudi ob prevajanju peticij sem se večkrat zamislila: državljan, ki se pisno obrača na evropske institucije, je v težavah že zdaj, preden bo prišlo do konkretne pomoči – če sploh –, pa bo preteklo še kar nekaj časa. Zato imam občutek, da res živimo v “kraciji” (ki po grški etimologiji pomeni vlada) birojev, pisarn, ne pa “demosa” (ljudstva) oz. izvoljenih odločevalcev.

Pa vendar je počasnost zelo pomemben del demokracije. Hitro in učinkovito sprejemanje odločitev pomeni, da do njih ne pride prek pogajanj in da se nanje ni mogoče pritožiti. Na to morda premalokrat pomislimo. Kot tudi na to, da prav povezovanje na evropski ravni pomeni odrešitev za marsikatero birokratsko težavo. Ko sem se selila v Španijo ali Luksemburg, se mi ni bilo treba ukvarjati z vizumom ali menjavo denarne valute ali zdravstvenim zavarovanjem. Samo prej omenjeni primer potrdila o nekaznovanju me je opomnil, da še obstajajo razlike med posameznimi članicami in kako je – vsaj po mojem mnenju – neumno, da jih ne odpravimo.

V pogovoru z britanskimi praktikanti pa sem spoznala, da se oni najbolj boleče zavedajo, kaj pomeni Evropa. Kljub temu da nikoli niso bili popolnoma vključeni v schengensko in evroobmočje, bi njihova prijava za delo v Evropski uniji pred brexitom potekala veliko bolj tekoče.