Slike, ki nas gledajo in vabijo v neznano

Piše: Katja Ferletič Fotografije: Tibaldi

Laura Grusovin v KCLB predstavlja svoj skrivnostni, sanjski in simbolni svet

V slikarskem svetu Laure Grusovin nič ni povsem takšno, kot se zdi na prvi pogled. Na videz vsakdanji motivi se v njenih delih osvobajajo svoje običajne podobe in vstopajo v nenavadne, skoraj sanjske prizore. V njih se prepletajo spomini, sanje, misli in simboli, resničnost pa se odpira v prostor, kjer je mogoče skoraj vse.

Bogata razstava z naslovom Semiofori, ki so jo v sredo, 11. novembra, odprli v Kulturnem centru Lojze Bratuž, ponuja vpogled v njen prepoznavni likovni svet. Približno šestdeset del, ki jih povezujejo izjemna natančnost risbe, občutljivost za barvo in izrazita simbolna govorica, gledalca ne nagovarjajo z neposredno pripovedjo, temveč ga vabijo k počasnemu opazovanju in osebnemu odkrivanju skritih pomenov. Na odprtju razstave je navzoče najprej nagovorila predsednica KCLB Franka Žgavec, avtorico in njen opus pa je predstavil umetnik in publicist Francesco Carbone. Slednji je poskrbel tudi za spremno besedilo v katalogu ob razstavi, ki bo krasila stene galerije KCLB do konca januarja 2027.

Laura Grusovin, rojena leta 1955 v Gorici, kjer živi še danes, je samouk. Najraje ustvarja v tehniki olja na platnu ali leseni podlagi, med grafičnimi tehnikami pa ji je posebej blizu jedkanica. Njena umetniška pot se je začela v zgodnjih osemdesetih letih s figurativnimi deli, nato pa se je za več kot desetletje usmerila v neonadrealistične motive. Po obdobju izrazitejšega približevanja stvarnosti se je znova odločno vrnila v svet sanjskih in simbolnih podob, ki je pravzaprav njeno najbolj naravno ustvarjalno okolje. V svoji karieri je pripravila približno štirideset samostojnih razstav in sodelovala na več kot sto petdesetih skupinskih razstavah, umetniških sejmih ter natečajih doma in v tujini.

“Verjamem, da sem naredila vse napake, ki si jih lahko privošči samouk. Pri oljnih barvah se nikoli ne nehaš učiti: to je zame prava tehnika, za vse drugo zadostuje instinkt,” priznava umetnica, kateri uspe podobo, ki jo nosi v mislih, prenesti na platno, ne da bi jo morala vnaprej iskati v zunanjem svetu. Slikanje je zanjo nenehno vračanje k začetku, k tisti ustvarjalni točki, ki ji omogoča, da kljub naporu in frustracijam nadaljuje svojo pot. Ob 45-letnici slikarske poti se Laura Grusovin ozira na svojo ustvarjalnost z občutkom, da njeno raziskovanje še zdaleč ni končano. “Po začetnem obdobju iskanja in ovinkov sem našla svojo smer v sanjskem, nadrealističnem svetu, ki mu ostajam zvesta še danes. V resnici ne slikam sanj, temveč misli, ideje in pojme,” pojasnjuje v svojem zapisu v katalogu. Njena želja je tudi danes doseči večjo ustvarjalno svobodo, takšno, ki bi ji omogočila, da bi svoje misli izrazila z vso natančnostjo in doslednostjo, ne da bi pri tem izgubila njihovo skrivnostnost.

Interpretacija Francesca Carboneja daje razstavi posebno razsežnost. V predstavitvi avtorice je poskušal poiskati ustrezne besede za umetnost, ki se povsem izmika preprostim opredelitvam. Dejal je, da se ob umetničinih slikah ne počuti tako domače kot ob nekaterih sodobnih umetniških delih, ki gledalca nagovarjajo predvsem s svojo provokacijo. Osredotočil se je na razliko med videti in gledati umetnost: videti pomeni zaznati podobo, gledati pa si vzeti čas, da v njej odkrijemo tisto, kar se očem na prvi pogled izmika – njeno zgodbo, skrivnost in pomen. Podobe Laure Grusovin od gledalca zahtevajo čas, zbranost in pripravljenost, da se jim prepusti. Carbone je nadalje predlagal tudi razlikovanje med umetniškimi deli, ki jih gledamo, in tistimi, ki gledajo nas. Prva so kot površine, od katerih se pogled odbije, druga pa so nekakšne odprtine, skozi katere lahko vstopimo v neznano. “Upam si trditi, da so Laurine slike lopute. Da imajo tretjo dimenzijo in da se ta odpira navznoter s površine.” Slike Laure Grusovin so po njegovih besedah prostori, v katere nas posrka njihova tišina. Gledalca vabijo, naj vstopi in ostane v nekakšni polobli tišine, kjer se običajna razmerja med predmeti, spomini in predstavami spremenijo. Carbone v sposobnosti preobrazbe prepoznava eno najmočnejših odlik avtoričinega slikarstva – podoba lahko postane vizija, ne da bi izgubila svojo konkretnost. Včasih zadostujejo mačka, drevo, skupina hiš ali trak, da se pred gledalcem odpre povsem drugačen svet.

Semiofori so nosilci znakov, simbolov, predmeti, ki presegajo svojo snovnost in postanejo nosilci pomenov, spominov in zgodb. So tihe priče časa, ki s svojo navzočnostjo govorijo o tistem, česar ni več, a še vedno živi v našem kolektivnem spominu. V svetu Laure Grusovin imajo taki simboli posebno vlogo. Umetnica jih razporeja po svojih slikarskih pripovedih: leteče violine, kostanjeve ježice, trakovi, jajca in jajčne lupine, gnezda, maske, harfe, kitare, krila, številke, ribe in živali. Vsak motiv nosi svojo zgodbo, vendar se njegov pomen ne izčrpa v eni sami razlagi, saj se predmeti osvobajajo svoje prvotne funkcije, spreminjajo obliko in iščejo nov, nepričakovan namen. Iz njihovega prepletanja nastaja svet, v katerem se srečujejo osebni in kolektivni spomini, odmevi otroštva.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme