Skrivnostne dogodivščine in preizkušnje na poletnem taboru goriških volčičev in volkuljic

Dvajset radovednih in razigranih volčičev goriškega krdela se je v jutranjih urah v ponedeljek, 21. julija, zbralo na parkirišču za novogoriško železniško postajo, da bi se udeležilo poletnega tabora. Že prvi dan jih je čakal izlet na Bled, kjer so se po sprehodu na grad kopali v jezeru. Sredi popoldneva so dospeli do koče v Davči, kjer so izvedeli za ambientacijo letošnjega tabora. Slabemu vremenu navkljub so volčiči eden za drugim sledili Belemu zajcu in Alici skozi zajčjo luknjo in prispeli v Čudežno deželo. Ko so bili seznanjeni s pravili, ki v njej veljajo, je sledila večerja. Naslednji dan je bilo treba postaviti glavne strukture tabora. Zadnji letnik je šel iskat jambor, preostali člani krdela pa so medtem kopali luknjo zanj in izdelali napis za vhod v taborni prostor, oglasno desko za dežurstva in napise za smeti. V zgodnjih popoldanskih urah je jambor stal na tabornem prostoru, zastava skavtske organizacije pa je plapolala na njem. Volčiče je bilo treba še porazdeliti po skupinah, ki so nosila imena po barvah kart: karo, križ, srce in pik. Značilnosti teh so volčiči spoznali v delavnicah. Za skupino srce so odkrili, da je sočutna in prijazna, skupina pik vztrajna in pogumna, karo kreativna in radovedna, križ pa energična in igriva.

Tretji dan se je v Čudežni deželi začel nenavadno – v obratnem vrstnem redu. Volčiči so zjutraj ob tabornem ognju spoznali Norega klobučarja, ki jih je poslal na pot, da bi bolje spoznali sami sebe. Po večerji so se torej odpravili do davških slapov. Tu so našli klobučarjevo sporočilo in skupaj zgradili stolp iz kamnov. Ko so se vrnili na taborni prostor, so izdelali vsak svojo majčko tabora, imeli zajtrk in jutranjo telovadbo ter šli spat. Četrti dan se je na srečo začel v pravilnem vrstnem redu. Volčiči so zjutraj spoznali Gosenico in duha Bele kraljice, ki je Čudežni deželi vladala pred zlobno Rdečo kraljico. Ta dva sta volčičem povedala, da se morajo pred srečanjem s hudobno vladarico utrditi tudi fizično, zaradi tega so imeli tisti dan športni dan. Ko so se po napornem dnevu končno zbrali ob tabornem ognju, je prijetno vzdušje prekinilo mijavkanje v daljavi.

Volčiči so glasu sledili in se kmalu znašli na potki, okrašeni s svečkami, ki jih je vodila do Mačka čarovnika. Ta jim je posredoval skrivnostni seznam, ki so ga volčiči kmalu razbrali in ugotovili, da se pod lučkami, ki so jih vodile do tja, skriva sporočilo Bele kraljice. Na njem je pisalo, naj gre Alica mirno spat, in čeprav se bo naslednji dan njeno počutje spremenilo, bo Bela kraljica poskrbela zanjo. In res, naslednji dan je bilo v Čudežni deželi vse pusto, njeni prebivalci pa so bili žalostni in brez energije, kajti Rdeča kraljica je ukazala, da morajo vse barve izginiti. Volčiči so v šestericah zjutraj izdelovali ščite domišljije, s katerimi bi se lahko branili pred hudobno kraljico. Po kosilu so imeli delavnico s področja duhovnosti in spoznali like svetega Martina, Noeta, Frančiška in Mojzesa. V poznih popoldanskih urah se je na tabornem prostoru prikazala Rdeča kraljica. Vnel se je boj. Volčiči so kraljico premagali in jo prepričali, da je pisani svet veliko lepši od pustega. Zvečer so praznovali ob tabornem ognju. Naslednji dan, 26. julija, je napočil čas, da Čudežno deželo zapustijo, saj je v njej zopet zavladal mir.