Še en prisrčen poklon Miljčanov slovenski kulturi
“Prevajalec, ki sebe vrednoti, namesto da bi dal glavno vlogo pesniku in njegovim verzom, je bolje, da se s prevajanjem ne ukvarja. Prevajalec mora ostati v senci avtorja, se ne sme posluževati pesnika, da bi sam zablestel”.
Tako je povedala Jolka Milič na dvojnem, umetniško-literarnem večeru, ki ga je Društvo Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga v sodelovanju z občino Milje priredilo v soboto, 5. marca, v konferenčni dvorani muzeja Cara’ v Miljah. V besede Jolke Milič, “mladenke s Krasa”, kot ji pravi pesnik in časnikar ter njen dolgoletni prijatelj Jurij Paljk, ki je vodil dogodek, se namreč zgošča velik del njenega prevajalskega pristopa, predvsem pa njene osebnosti, prisrčne, neizprosne do sebe in drugih. To, da mora prevajalec stopati korak za avtorjem, ali kvečjemu v koraku z njim, ne zmanjša vloge prevajalca samega, gre pač za spoštljiv odnos, ki ga mora prevajalski delavec vzpostaviti do dela, dejansko do umetnosti in sporočilnosti izvirnega besedila. “Prav zato svoje prevode objavljam skupno z originalnim tekstom”, je dejala in v skladu s svojim izhodiščnim vsebinskim prepričanjem se Jolka Milič raje posveča prostim verzom, takim namreč, ki se ob prevajanju izogibajo okornosti rimanja. Rezko, a vselej prisrčno in vzporedno s svojimi estetskimi nagnjenji je Jolka Milič postregla z neizprosno osebno ugotovitvijo, da je “poezija danes prozno besedilo v navpični obliki …”
“Kot ste se sami prepričali, zna Jolka nagovarjati tudi z ostrimi mislimi, kar marsikomu ne gre pogodu”, je ugotavljal Jurij Paljk, ki se ob prevajalkini osebnosti oplaja že več desetletij, “to je od takrat, ko sva na različnih literarno estetskih bregovih pisno debatirala o delu velikega slovenskega pisatelja Pavleta Zidarja. Takrat sem bil star le 17 let …” Čeprav je odgovorni urednik našega tednika sogovornici postavljal jasna vprašanja v zvezi z njeno zadnjo knjigo prevodov POEZIJA – bla, bla, bla od A do…? – POESIA – bla, bla, bla dalla A alla…? (založba Antoni), je Jolka Milič svoje odgovore ponujala v ‘prostem verzu’. Večer pa ni bil zato nič manj zanimiv, prej obratno.
Občinstvo se je na večeru, ki je potekal v italijanščini, mestoma tudi v slovenščini, tako seznanilo z razlogi tako posebnega naslova njene knjige. “Ko sem bila še dekle, mi poezija sploh ni bila všeč. Imela sem jo le za bla bla bla … S časom pa me je ta literarna zvrst povsem osvojila in posvetila sem ji vse svoje življenje. Nekateri prijatelji me ob obisku še danes sprašujejo, ali še ‘zgubljam čas’ s tem bla bla bla-jem”, je hudomušno pripomnila. Jurij Paljk je glede knjige ugotavljal, da vsak antologijski izbor sloni na osebnih izbirah avtorja antologije. “V Jolkini knjigi so zbrani avtorji različnega generacijskega razpona, predvsem pa v njeni izbiri ni opažati razlike med t. i. velikim pesniki in manjšimi. Najbrž se tudi v tem izraža ‘socialna pravičnost’ naše prevajalke: ta pravičnost se med drugim kaže tudi v tem, da je na njenem domu vsak gost deležen enakega dostojanstva”, je dejal Paljk. Ob prebiranju prevedenih pesnikov (avtorji so razvrščeni po abecednem redu, začenjajo se z Aljo Adam, končajo pa z Zoranom Pevcem, vmes so: Ana Pepelnik, Anica Perpar, Barbara Pogačnik, Boris A. Novak, Brane Mozetič, Dušan Jovanović, Ines Cergol, Lučka Zorko, Magdalena Svetina Terčon, Maja Razboršek, Maja Vidmar, Patricija Dodič, Patricija Sosič Kobal, Sonja Votolen, Tatjana Pregl Kobe, Vanja Strle, Veronika Dintinjana in Vinko Möderndorfer), jasno opažamo, da je Miličeva dala pretežno težo predstavnicam ženskega spola (15 žensk, le 5 je pesnikov).
“To bo verjetno za naše slovenske moške velik udarec”, je z nasmeškom na ustih odvrnila prevajalka.
Večer v muzeju Cara’ je v imenu društva Kiljan Ferluga uvedel Davorin Devetak, ki je nato besedo za pozdrav prepustil miljski podžupanji Lauri Marzi in ravnatelju krajevne knjižnice Nicoli Soia, ki je napovedal, da bodo prenovljeni prostori knjižnice imeli tudi bogatejšo ponudbo slovenskih knjig. Devetak pa je dodal, da bo nova struktura razpolagala tudi z dvorano, ki jo bodo poimenovali prav po zaslužnem kulturnem delavcu, po katerem nosi ime krajevno slovensko društvo.
Pogovor med Jolko Milič, Jurijem Paljkom in založnico Mirano Antoni je potekal v posebnem vizualnem okolju, saj so na stenah muzeja Cara’ visele slike novogoriškega umetnika Aleksandra Pece, čigar razstavo so odprli pred nedavnim. Prisoten je bil tudi slikar sam, o katerem je Jurij Paljk povedal, da so mu njegove podobe, ki izhajajo iz sveta risank in mang, filmov in reklamnih plakatov, izražajo pa vselej kompozicijo in uglašenost z deli velikih umetnikov 17. stoletja, vedno vzbujale zanimanje. Peca, ki je svojo izobraževalno pot krojil na beneški likovni akademiji, je zaupal, da ga svet sodobnega umetniškega abstraktnega izražanja ni nikoli prevzel. Res je, da avtor vsebino svojih podob črpa iz sodobnega 'multimedijskega' okolja, preko metafizičnega pristopa pa jih postavlja v brezčasno okolje ali bolje ozračje. Kot je na odprtju njegove razstave dejal umetniški kritik Joško Vetrih, se Peca povezuje na tradicijo evropskega slikarstva, in sicer baroka (npr. francoskega dvornega slikarja Ludvika XIV. Hyacintha Rigauda). Marsikatero delo v miljskem muzeju pa kaže na izreden, pretiran “caravaggiovski” realizem, ki skoro meji na ameriški fotorealizem. To je po Vetrihovem mnenju pravzaprav njegova slogovna značilnost, saj mite, simbole, fetiše, tudi deviacije in perverzije naše sodobne družbe, denimo japonske najstnice v ličnih oblačilih, samurajske vojščake in vojščakinje, kamikaške letalce, Aleksandru Peci uspe z ironijo in sočustvovanjem prevrednotiti ter spremeniti v izzivalne priložnosti za razmislek o našem tu in sedaj.
Dogodek v muzeju Cara’ je potekal ob misli na žensko ustvarjalnost ob bližajočem se 8. marcu: udeleženke večera so tako s seboj odnesle lep spomin na večer in tudi šopek mimoz.
IG
