Romanje novodobnega Jerneja, spomin na očeta Ivana Artača (1921-2005)

Minilo je dvajsetletje, odkar je vetrovnega aprilskega dne okrog poldne v srcu vasi, kjer je živel in deloval, omahnil moj oče Ivan Artač. Pisal se je 11. april 2005, naslednjega dne, 12. aprila, pa je prenehalo biti njegovo srce. Če si sposodim Župančičev verz iz Dume, bi lahko rekla, da je, poln zanimanj, omahnil “mlad, mlad – to se pravi: v srcu vsega življenja”, bil je namreč zelo povezan z vaškim kulturnim, prosvetnim in verskim življenjem, vedno pripravljen na sodelovanje. Čutil je vaški utrip in je bil aktiven bodisi v openskem župnijskem pastoralnem svetu, kot urednik glasila Naša Beseda, v Finžgarjevem domu pa tudi kot režiser nekaterih dramskih uprizoritev pri društvu Tabor. Kot otroka me je spodbujal k pisanju pesmic, kasneje tudi dramskih prizorov, prepričan, da je pomembna naloga slovenskega šolnika in razumnika – na to pot sem se usmerjala tudi sama – brati, razmišljati, debatirati, pisati, ustvarjati. Celo bolj kot naloga dolžnost. Zato bi bil danes gotovo zelo ponosen tudi na vnuka Primoža, zgodovinarja, profesorja in književnika, ki prenaša njegovo duhovno in literarno dediščino v sodobni čas.

Še danes čutim, kako ponosno je doživljal vlogo profesorja slovenščine in zgodovine, saj so ga v vasi poznali in cenili kot profesorja Artača. Še danes me, največkrat v znani openski trgovini, nagovorijo mnogi njegovi nekdanji dijaki/nje, ki so ga ohranili v lepem spominu kot dobrega, doslednega in priljudnega profesorja, ki se je znal pošaliti. Ob teh spominih pa rada poudarim, da je bil doma drugačen, zelo strog in zahteven. V resnici mislim, da bi v odnosu do naju, brata Borisa in mene, lahko bil bolj popustljiv. Zelo sem se ga namreč bala, še zlasti, če sem kot otrok kaj ušpičila ali ko sem bila v šoli okarana kot klepetulja. Znal se je hudo, celo preveč razjeziti. Bil je vzkipljiv, a to ni bilo posledica samo njegovih značajskih lastnosti, temveč tudi težkih razmer, v katerih se je znašel v povojnem času, ko je iskal svoj novi dom in dolga desetletja zaman čakal na državljanstvo. Kot brezpravni begunec je to doživljal z veliko grenkobo in v mojem otroštvu so pogosto med družinskimi pogovori in debatami z gosti odmevale besede emigrant, begunec in državljanstvo. Generacija naših staršev, ki je doživela vojno in travme povojnega časa, pa je v želji po novem življenju in družini kljub vsemu otrokom prihranila razkrivanje temnih plati težke mladosti in vojnega časa.

Marsikaj zanimivega pa je dedek Ivan povedal svojemu vnuku. Naj navedem anekdoto, ki jo je zaupal tudi meni, iz časa šolanja na klasični gimnaziji v okupirani Ljubljanski pokrajini: v spričevalu je kot dijak imel celo mnogo boljšo oceno iz italijanščine, ki je seveda ni mogel kdo ve kako obvladati, kot iz slovenščine. To je bil dokaz italijanske prefinjene strategije dobrikanja zatiranemu narodu. Moj oče, ki je bil nadarjen za igranje in režijo, ne pa za jezike (na gimnaziji je študiral diplomatski jezik francoščino), je imel težave z italijanščino, je pa na tržaški univerzi leta 1955 dokončal študij političnih ved.

Izhajal je iz železničarske družine, rodil se je leta 1921 v Notranjih Goricah pri Brezovici, večino življenja pa je preživel na Opčinah. Pripadal je generaciji šolnikov, ki so po vojni z neutrudnim delom in jezikovnim znanjem obnavljali slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. Poučeval je najprej kot učitelj, nato kot profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa v raznih krajih od Kanala ob Soči, Nabrežine, Sv. Ivana in Sv. Jakoba do Proseka, Doline, nazadnje na trgovskem zavodu Žige Zoisa v Trstu. Petnajst let je poučeval na nižji srednji šoli Srečka Kosovela na Opčinah, kjer je režiral nekaj ljudskih iger Lojzeta Cijaka in urejal dijaški list Leteči zmaj. Napisal je tri zgodovinske učbenike za nižje srednje šole Človek in čas in sodeloval v komisiji za sestavo in priredbo številnih učbenikov za poučevanje na slovenskih šolah.

Sodeloval je več let s časnikarskim oddelkom Radia Trst A in Radijskim odrom. Bil je odbornik in tudi predsednik Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu. Zelo rad je pisal igre za otroke in odrasle, črtice in krajšo spominsko prozo, ki jo je zvečine objavljal v Mohorjevem koledarju. Režiral je tako otroške igre kot prizore za šolske nastope, sam pa je napisal nekaj ljudskih iger – v knjigi Trubadur z vrtnico (1996) sta poleg naslovne objavljeni še Pepče se ženi in Rdeča črta čez ograde – in prejel nagrade ter priznanja zanje. Najbolj odmevni sta bili Rdeča črta čez ograde (1973) z nad 35 uprizoritvami na Tržaškem in v Sloveniji, ki je bila nagrajena na festivalu v Mavhinjah leta 1999, in Blagovestnika z Vzhoda (1985), ki je nastala za proslavo 1100-letnice smrti sv. Metoda. Doživela je več uprizoritev na prostem, premierno na Repentabru, v njej pa je odigral glavno vlogo.

Leta 1994 je izšlo delo Opčine, zgodovinski oris župnije. V prozi je literarno obdelal svoje mladostne spomine in kasnejši čas. Poleg avtobiografske pripovedi Nebo je žarelo (2002) je poldrugo leto pred smrtjo zaokrožil zamisel za novo knjigo, v kateri je pod pomenljivim naslovom Zaraščene stezice zbral štiriindvajset črtic in novel. Knjiga je izšla posthumno leta 2006 s spremno besedo slavista Janeza Rotarja. Zadnja črtica Jernej z Raskovca se navdihuje pri slavnem sosedu Vrhničanu, saj je med kraji, kjer so se odvijala očetova mlada leta, in Cankarjevo Vrhniko ter z gozdom poraščenim Raskovcem dobra desetina kilometrov. V pripovedi je avtor prepletel motiv iskanja pravice z grotesknimi elementi in realističnimi drobci življenja in dela v tržaškem predmestju. Jernej, ki se reši ilovnatega grobnega oklepa, roma preko Ljubljanskega barja in nato išče v novem mestu pravice v želji, da bi poučeval mladino, a ostaja tujec. Naposled se njegova prošnja Stvarniku izpolni in od oblastnika dobi pismo, ki priča o njegovi ljubezni do ljudi in o delu zanje.

“… tisti hip se mu je zdelo, da sonce ni več tako mrzlo kot prej, da so ljudje zdaj boljši, kot so bili, da je mesto ob morju tudi njegovo …

Vrnil se je k mladini in jo učil. Pripovedoval ji je o ljubezni do človeka, do Domovine, do materinega jezika. Govoril je in govoril, saj je vedel, da ga po opravljenem delu čaka daleč onkraj Raskavca razbemenitev v pozabi.”

Aprila se ob obletnici očetove smrti večkrat vračam k branju te zgodbe. V njej čutim izpoved in duhovno dediščino svojega očeta, novodobnega romarja, ki je velikokrat potoval v večno mesto, da bi končno uredil svoj državljanski in posledično tudi poklicni status.

Očka, hvala za dosledno in ponosno vztrajanje v pomembnih življenjskih vrednotah, hvala za spodbude k pisanju, kulturnemu delovanju in literarnemu snovanju!

Na zgornji fotografiji: Ivan Artač in Srečka Černe Artač julija 2004 na skupnem trgu med Goricama. / Foto P. Sturman