Romanje na Barbano, g. Mel Kovic: “Molite za duhovnike in za nove duhovniške poklice!”

Svetoletno goriško-tržaško romanje na Barbano je prejšnjo soboto vodil g. Mel Kovic

Romanje goriških in tržaških vernikov v Marijino svetišče na Barbani je v soboto, 6. septembra 2025, privabilo na otok v Gradeški laguni nekaj sto romarjev iz vse Goriške, pa tudi iz Tržaške. V lepem poznopoletnem dopoldnevu je bilo med njimi lepo videti skupine ljudi iz različnih župnij, tudi veliko mladih obrazov in družin z otroki, ki so se z veseljem družili že pred slovesno romarsko mašo.

Glavni mašnik je tokrat bil lanski novomašnik koprske škofije, g. Mel Kovic, po rodu iz Mirna. Ob njem so stali – iz goriške nadškofije – dekan msgr. Renato Podbersič, vodja Slovenskega pastoralnega središča g. Marijan Markežič, p. Jan Cvetek, glavni organizator shoda, g. Ambrož Kodelja in bogoslovec Jure Ferletič; iz Tržaške pa g. Tomaž Kunaver in g. Boris Čobanov. G. Melu, “mlademu primorskemu duhovniku”, ki pozna primorske ljudi in pomen, ki so ga v naši zgodovini imeli primorski duhovniki, je uvodoma v imenu vernikov izrazila dobrodošlico Katja Volpi iz Štmavra. Zaželela mu je, da bi “s svojim zgledom, besedo in delom marsikomu prižgal lučko, ki ga bliža h Kristusu, tako kot so drugi duhovniki prižgali v njem”.

Novomašnik je v homiliji dejal, da so romarji prišli na sveti kraj, kamor že stoletja prihajajo romarji vseh narodov in jezikov. “Prišli smo kot romarji upanja, da se pri Božji in naši Materi Mariji okrepimo in opogumimo, da bomo – trdno naslonjeni na Gospoda in njegovo milost – romarji v upanju, romarji na tej zemlji v pričakovanju slave nebes”. Romanje je imelo obenem posebno noto, prošnjo za nove duhovne in zlasti duhovniške poklice. “Gospod ne zapušča svojega ljudstva in ga sliši v njegovih potrebah, On ve, kaj potrebujemo.” Moramo pa moliti in prositi “Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev”.

Božja beseda na praznik rojstva blažene Device Marije “vliva veliko upanje”, je dejal, saj se “Bog ozira na majhnost in ponižnost”. On “ljubi ponižnost. K nam ne prihaja v veličastvu in slavi, bliža se nam kot nebogljeno deto, rojeno iz preproste device iz majhnega mesta Nazaret”. Tudi mi bodimo ponižni, “tudi v največji ponižnosti” prosimo za nove duhovnike in za tiste, ki so že posvečeni, “da bi v ponižnem služenju vršili svojo sveto službo”. Kakšne duhovnike potrebujemo? Najprej “ponižne in služeče, pa tudi take, ki bodo kakor Kristus trdno stali in pasli čredo z Gospodovo močjo”. Potrebujemo duhovnike, “ki na prvo mesto postavljajo Kristusa. Najprej Kristus in samo Kristus!” Če stojimo na Gospodu, “stojimo na trdnem temelju in nas viharji tega časa ne morejo ne vznemiriti ne zamajati”. Drugo berilo je govorilo o še eni lastnosti duhovnika, o ljubezni. Tistemu, ki Boga ljubijo, vse – trpljenje, stiske in veselje – pripomore k dobremu. Zato prosimo, “da bi Boga ljubili in v moči te ljubezni ljubili tudi druge, naše bližnje.” Rodovnik Jezusa Kristusa, ki so ga romarji v soboto slišali v evangeliju, “se ne zaključuje z Njegovim rojstvom. Njegovo rojstvo, učlovečenje se dogaja še danes. Vsakokrat, ko prisluhnemo Njegovi besedi, po Njej živimo, ji damo možnost, da se v našem srcu razvija.” Uresničuje se vsakokrat, ko se odločamo za ljubezen do Boga in bližnjega, vsakokrat, ko obhajamo svete maše, “kjer vse dobi svoj smisel in svoj namen”. Za evharistijo, ki je, kot pravi Drugi vatikanski koncil, “višek in vir življenja Cerkve”, pa so potrebni duhovniki. “Cerkve ni brez evharistije in evharistije ni brez duhovnikov.” Kot duhovnik se je g. Mel obrnil na vernike: “Naše delo nima uspeha, če za nas ne molite in če nas ne podpirate z molitvijo.” Potrebna je molitev: “Prosite, goreče prosite, da bi fantje v naši sredi poslušali Gospodov glas, pogumno hodili za Kristusom in za svoje brate in sestre postali pastirji in delivci večnega življenja.” Lahko se slepimo, toda “Cerkve brez duhovnikov ni. Lahko imamo sto stalnih diakonov, a če ni enega duhovnika, ki bi posvetil evharistijo, nam nič ne koristijo. Lahko imamo polne cerkve laičnih sodelavcev, pa če ni duhovnika, ki bi obhajal, daroval maše, delil odvezo pri spovedi, nam nič ne koristijo. Duhovnik je za življenje Cerkve nujno potreben.” Čreda brez pastirja “propade, volkovi jo raztrgajo in razkropijo”. Občestvo brez duhovnika propade. “Kdo bo maševal za naše rajne? Kdo nam bo v smrtni uri podelil odvezo?” Zato je še enkrat ponovil: “Molite za duhovnike in nove duhovniške poklice!”

Ob zaključku praznične maše se je dekan msgr. Renato Podbersič zahvalil vsem, ki so “kakorkoli pripomogli k lepemu in bogatemu romanju”. Bilo je “sproščeno in polno upanja”, je dejal, saj “ne živimo v stiski in krču sedanjega političnega in ekonomskega sveta, ampak kot kristjani smo odprti za življenje.” Zahvalil se je glavnemu celebrantu g. Melu in mu zaželel veliko Božjega blagoslova. Hvaležnost je izrazil organizatorju dneva, p. Janu Cvetku, in drugim sobratom. Posebno toplo se je zahvalil Damijani Čevdek, zborovodji Oratorijskega zbora ZCPZ, ki je že drugič obred požlahtnil z odličnim petjem; izvedli so Goriško mladinsko mašo, ki jo je zanje napisal mladi slovenski skladatelj Tine Bec, in še nekaj pesmi. Na orgle jih je spremljal David Bandelj, ljudsko petje je vodil Silvan Zavadlav. Msgr. Podbersič se je zahvalil tudi Katji Volpi za pozdravni uvod v sv. mašo, strežnikom, bralcem beril in prošenj, g. Kodelji za priložnostno spominsko podobico, spovednikom, gostoljubnim patrom benediktincem, ki vodijo romarsko svetišče, in številnim udeležencem. Po maši so bile pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Po občuteni sklepni Marija, skoz’ življenje so se romarji, polni lepih vtisov, v popoldanskih urah ostale na otoku, šle v Gradež ali Oglej in nato proti domu.