Robbie Williams se je vrnil v Trst: “Boste ostareli z menoj?”

Na stadionu Nereo Rocco v Trstu je nastopil zvezdnik, ki nam je bil ves čas bližje, kot smo si priznavali

Še danes se natančno spomnim tistega dne, ko sem sredi poletja leta 1995 izvedela, da Robbie Williams zapušča skupino Take That. Novica me je zadela kot poletna nevihta, nenadno, glasno, silovito, kakor strela naravnost v srce. Bila sem najstnica z walkmanom v žepu, zvezki in knjigami, razgrnjenimi po postelji, napol narejenimi domačimi nalogami in revijo Cioè, ki je imela vedno prednost. Moje srce je bilo brezupno oddano najbolj navihanemu, “nevarnemu” članu skupine Take That, tistemu fantu s porednim nasmehom in iskrivimi očmi, ki je vedno deloval, kot da bo v naslednjem trenutku naredil nekaj narobe … Morda je bil ravno zato najbolj privlačen, najbolj človeški. Trideset let kasneje, 17. julija, sredi poletnega večera pod jasnim nebom, takim brez strele in groma, nad stadionom Nereo Rocco v Trstu sem dojela, da v glasu, pogledu in kretnjah Robbieja Williamsa znova najdem tisti del sebe, tisto dekle z walkmanom v žepu.

Koncert britanske pop zvezde je bil edini italijanski datum njegove evropske turneje 2025, umeščen v festivalski program GO! 2025 & Friends, ki povezuje Novo Gorico in Gorico kot evropski prestolnici kulture. Robbiejev nastop ni bil predvidljiv in še zdaleč ne nostalgičen. Kot je sam dejal, je v tem trenutku svoje kariere lahko popolnoma svoj. Res, brez zadržkov prepleta intimne izpovedi, kabaretne šale, nore kostume in nenavadne priredbe v očarljivo uravnoteženem razmerju med lahkotnostjo in ranljivostjo. Na odru Robbie ne poje zgolj pesmi, on zabava, pripoveduje, gani, nasmeje. Razume, kako čas beži, a se obenem dobro zaveda, da obstajajo vezi, ki vztrajajo, take, ki se stkajo med glasbo in srcem ter človeka spremljajo od prvih ljubezenskih razočaranj do zrelih let življenja.

Odprtje koncerta je bilo “vesoljsko”, Robbie se je namreč med petjem uvodne Rocket, zavarovan z vrvmi, na oder spusti z višine, oblečen v kombinezon, značilen za astronavte. Navzočim je takoj postalo jasno, da to ne bo običajen koncert, to bo Robbiejeva predstava. “Hočem biti kralj zabave,” je glasno povedal. Besede je izrekel s povsem razorožujočo ironijo človeka, ki se zna smejati tudi lastnim padcem. Ko je končno stopil na tla, si je slekel kombinezon in ostal v rdeči majici brez rokavov in rdečih hlačah: pokazal je mišice, tetovaže in tisti nezanemarljivi trebušček zrelega moškega, ki ga ne skriva, temveč nosi s ponosom. Robbie je v Trstu bil brez mask, brez filtrov, bil je tak, kot smo se ga spominjali, a s samozavestjo, ki mu jo je vlila prehojena pot.

Let Me Entertain You, Rock DJ, Feel, Angels. Pesmi, ki jih vsi znamo na pamet, ob katerih smo plesali, jokali, peli pod tušem in na dolgih vožnjah z avtom. In vendar jih danes slišimo drugače. Z več razumevanja. Z odraslostjo. Kot bi zdaj te iste besede govorile tudi o nas. O naših življenjih, kompromisih, brazgotinah.

Program koncerta je bil nepredvidljiv, kot je on sam. Poleg svojih uspešnic je posegel po presenetljivih priredbah — New York, New York v rožnatem bleščečem smokingu, My Way, ki jo je zapel tako, kot da bi želel vsem povedati, da je bila njegova pot izključno njegova, ne vedno ravna, a vedno resnična. Med pesmimi si je glasbenik vzel čas za pripovedi. Spregovoril je o odvisnosti, depresiji, o tesnobi, ki ga še vedno muči. O slavi, ki je prišla prezgodaj, in o ceni, ki jo je moral zanjo plačati, o očetu, ki je danes priklenjen na posteljo zaradi Parkinsonove bolezni, in o mami, ki živi z demenco in ga ne prepozna več.

Seveda ni manjkalo niti humorja: YMCA, koketiranje s pevskimi spremljevalkami, igrivo nagajanje. A vedno se je vračal k iskrenosti. In potem je postavil tisto vprašanje. Brez dramatike, vsem 28.000 oboževalcem, Italijanom, Slovencem, Hrvatom in drugih Evropejcem. “Boste ostareli z menoj?” Vprašanje, ki zareže nekje med srcem in grlom. Nenadoma nismo bili več gledalci, postali smo sopotniki. Robbie je del naše zgodbe, morda tudi mi njegove.

Robbie Williams svojih ran nikoli ni skrival, danes pa jih nosi kot medalje, postavlja jih v središče odra z isto iskrenostjo, s katero se je nekoč pojavljal opit pred fotografi angleških tabloidov. V dokumentarcu na Netflixu smo ga spoznali kot človeka, ki ga je slava skoraj uničila. V filmu Better Man (2024) je svojo zgodbo povedal skozi animirano opico, od fanta s socialnega roba do globalne zvezde. A pod žarometi, pred tisoči njegove besede postanejo meso. Robbie ni več deček, ki hrepeni po ljubezni, temveč mož, ki je našel mir v družini. Album Britpop, ki bo izšel oktobra, bo morda spet dodal nekaj novega v njegovo diskografijo. A zdi se, da danes Robbie ne išče več uspešnic, temveč čas, ki ga lahko deli s tistimi, ki so ga podpirali tudi v najtemnejših trenutkih, z njegovimi oboževalci. Samo on, mi in mikrofon.

Ob zaključku, ko je z odra zazvenela Angels, smo se prisotni resnično zavedeli, da nas je ta pop zvezda spremljala skozi vsa življenjska obdobja, da Robbie Williams ni le pevec, je naš sopotnik. Čustveno zmeden najstnik, zaljubljen dvajsetletnik, oče z gubami na obrazu, moški, ki se spominja mladosti. Zato: ja, Robbie, ostareli bomo s tabo!