Razmišljanje: Gregorjevo – praznik življenja

Minil je 8. marec, mednarodni dan žensk – med manifestacijami, prireditvami, priložnostnimi članki in televizijskimi reportažami ter vejicami mimoz, rdečimi vrtnicami in čokoladnimi poljubčki. Med srečanji s prijateljicami, ženskimi omizji in vsakdanjim kuhanjem, dojenjem in previjanjem dojenčkov, pospravljanjem. Marsikdo se je zamislil nad problematiko nasilja nad ženskami, usodami žensk in mater na vojnih področjih in izpostavljenostjo begunk z otroki, pa tudi nad še vedno prisotno neenakopravnostjo žensk na delovnih mestih, skromno obravnavo vsakdanje konkretne ženske stvarnosti v medijih, prešibko žensko zastopanostjo na vodilnih in odgovornih mestih.

Ugotavljam pa, da se na italijanskih televizijskih ekranih v resnejših oddajah in debatah s tehtnimi argumenti v večji meri pojavljajo kot voditeljice in opazovalke družbene stvarnosti in političnega zakulisja časnikarke, ekonomistke in pisateljice. Končno, bil je že čas … A ko poslušam denimo priznano časnikarko, nekdanjo urednico znanega italijanskega dnevnika, pomislim tudi na njeno zasebno, družinsko življenje. Postavim si vprašanje, kako ji je uspelo ob poklicni angažiranosti in uspešnosti imeti in vzgojiti štiri otroke: gotovo ji je poleg moža pomagala ena ženska v senci ali celo več, sorodnica ali varuška, hišna pomočnica. So njeni otroci odraščali z varuško, s starimi starši ali so obiskovali jasli? Sta v času osnovne šole pri pisanju nalog predstavljala zavetje njena mama ali oče? Je za vso družino kuhala tašča? Kako je bilo, ko so otroci zbolevali? Kdo je skrbel zanje? Podobna vprašanja si postavljam tudi v zvezi z uveljavljenimi političarkami z več otroki.

Takih vprašanj v zvezi z družinami politikov si ljudje navadno ne zastavljajo. O vsakdanjih praktičnih vidikih organiziranosti družinskega življenja se je še pred nekaj desetletji, ko smo bile današnje babice še mame vrtčevskih in osnovnošolskih otrok, v javnosti bolj malo govorilo, vsaj v Italiji. Danes se bije plat zvona in z mastnimi črkami beremo naslove o demografski zimi in upadanju otrok v šolah in vrtcih. Vendar se je na družbeni in politični ravni kljub nekaterim ukrepom v prid družin naredilo bolj malo. V tem smislu je Italija v velikem zaostanku: vsi vemo, da v Sloveniji traja materinski porodniški dopust eno leto in da običajno starši lahko nato vpišejo otroka v jasli. Pri nas pa so daljše čakalne vrste v preredkih ustanovah, namenjenih predvrtčevskim malčkom, da ne govorimo o pomanjkanju slovenskih jasli nasploh.

Tematika, povezana z materinstvom, je v zadnjih letih prodrla v slovensko literaturo na nov način. Sama rada prebiram pripovedno prozo, nastalo izpod peresa žensk, saj se kot bralka zrcalim v njej in prepoznavam ženske stiske, dileme in probleme. V času pandemije leta 2020, ko si lahko poleg trgovin z jestvinami obiskal skoraj samo še knjigarne, sem navdušeno kupila roman Sheile Heti, ki je izšel v sklopu festivala Fabula. Z naslovom Materinstvo je veliko obljubljal, v resnici pa me je kot egocentrično samoprevpraševanje o razlogih, zakaj ne imeti otroka, povsem razočaral. V zadnjih letih se vsekakor na slovenskem literarnem prizorišču pojavljajo dela, ki z občutkom ter literarno suvereno in dognano obravnavajo materinstvo z vidika izgube ali nezmožnosti imeti oziroma donositi otroka. V to smer sta naravnana romana, ki sta pritegnila pozornost bodisi bralstva bodisi literarne kritike in stroke. Tako kratki roman Materinska knjižica Katje Gorečan, med petimi finalisti nagrade kresnik leta 2023, kot Pričakovanja Anje Mugerli, zmagovalni roman kresnika 2024, pričata o vsebinskem, etičnem in literarnem obratu v oblikovanju tematskega in motivnega tkiva. V romanu Katje Gorečan je skozi oči vsevednega otroškega pripovedovalca – nerojenega otroka posredovana travmatična izkušnja spontanega splava, roman Pričakovanja pa tematizira pojav neplodnosti, ki danes pogosto tare marsikateri par, ki si želi otroka.

Marec je mesec, ki ga povezujemo z dnevom žensk, a tudi z materinskim dnevom 25. marca. Vmes je 12. marec, dan, ko pišem to razmišljanje. Siv, čemeren dan, poškropljen s kapljami dežja, prej otožen kot vesel, ptički pa vseeno pojejo. Gregorjevo je praznik, ki ga je ljudska tradicija povezovala s svetim Gregorjem, na ta dan pa se ptički ženijo in veselo žvrgolijo. Včasih po starem koledarju je bil to prvi dan pomladi, zato so obrtniki, kovači in čevljarji praznovali podaljšanje dnevne svetlobe, “luč v vodo vrgli”, saj so lahko prenehali delati ob umetni svetlobi. Na to se navezuje tudi običaj spuščanja gregorčkov – plavajočih hišic z lučkami po potoku npr. v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici. Med navadami je tudi tista, ki se je spominja Oton Župančič v odi Duma:

Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so,

za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so (…)

Na ta praznik, ko se ptički ženijo, so otroci v Beli krajini iskali v grmovju potico in še kaj, kar naj bi ostalo od ptičje svatbe.

Letos sem še posebej začutila življenjskost in svetlobo tega praznika prav v povezavi s sobotnim dnem 8. marca. Z možem sva tega dne na poti domov z izleta na Notranjsko v Logatcu opazila izjemen vrvež, množico ljudi, ki je polnila osrednje ulice in trg pred cerkvijo. Zato sva se radovedno podala med stojnice, med ljudi. Suhorobarji, stojnice z orehi, figami, rozinami, drugimi sladkimi dobrotami, stojnice s semeni in orodjem, z mesnino, lončarji s posodjem in potičnicami, stojnice z oblačili, trenirkami in torbicami pa še marsikaj drugega. In na trgu pred cerkvijo ansambel, ki igra narodnozabavne viže. Na vprašanje, za kaj gre, pa odgovor, Gregorjev sejem, seveda …

In mlade družine, dojenčki v vozičkih in razigrani otroci, baloni in vetrnice. Pa še tako toplo, da je za kratke rokave, celo topleje kot pri nas na kraški planoti. Ena sama pomlad, življenje samo, polno mladostnega veselja … vsaj zame, ki doživljam anagrafsko jesen.

Zavedam se, da na žalost na raznih koncih sveta rožljajo z orožjem, grozijo, uničujejo, sejejo smrt. A obenem čutim in verjamem, da se občutju propadanja in smrti lahko zoperstavimo samo s filozofijo življenja, humanizma in veselja do življenja.

Ko prihaja pomlad, se zdi vse lepše, lažje, pa čeprav vedno in povsod ni …