Prof. Damijana Bratuž, glasbenica z izjemno bogato glasbeno potjo

V Kanadi je v 98. letu starosti umrla “Doctor B”, goriška rojakinja, pianistka, pedagoginja in svetovljanka, dama z iskrivimi očmi in plemenitim duhom

V 98. letu starosti je v Kanadi 21. maja letos po krajši bolezni umrla prof. Damijana Bratuž, ugledna in mednarodno priznana pianistka in glasbena pedagoginja, ena izmed številnih rojakinj in rojakov, ki so v svetu naredili kariero, so pa do zadnjega ostali zavedni Slovenci in živeli kot ambasadorji Slovenije v tujini. Uglajena, elegantna in prefinjena gospa je bila zelo navezana na rodno Goriško, na svojo družino in njeno usodo, zaradi česar se je, ko je le mogla, rada vračala v domače kraje.

Starejši Goričani se še spominjajo Bratuževe družine, ki je v času, ko smo imeli Slovenci v Gorici monopol nad gostilnami, med letoma 1922 in 1967 imela kavarno v Ulici Mameli. Ta srednjeevropski “dunajski” lokal v središču mesta je bil pravo shajališče pretežno slovenskih meščanov, tam so se zbirali izobraženci in politiki, študentje in duhovniki. Gospe Mariji Fornazarič in gospodu Rudiju Bratužu iz slovite kavarne se je 31. julija 1927 v Biljah, kjer so živeli, rodila Damijana, sedem let za njo pa še Bogdana, nepozabna gledališka igralka.

Damijana se je glasbi približala že med študijem v Gorici, kjer je končala slovenski klasični licej. Na konservatoriju Tartini v Trstu je leta 1947 diplomirala iz klavirja. Po vojni je poučevala klavir na Goriškem in v Trstu, sodelovala je tudi z Radiem Trst A, na katerem je urejala oddaje za otroke. Vendar ji to ni bilo dovolj. Leta 1952 je zaključila teoretično kompozicijo. Leta 1957 je odšla v svet. Podiplomsko se je izpopolnjevala v Salzburgu, Parizu in na univerzah v Stockholmu, v ameriškem St. Louisu z dodatno pridobljeno magistrsko stopnjo v Michiganu ter slednjič na Univerzi Indiana v Bloomingtonu, kjer je – kot prva ženska – dosegla doktorat iz klavirske literature in izvajanja. Vedno si je namreč želela več in je zato iskala priložnost za študij v tujini. Lepa priložnost se ji je ponudila, ko je dobila Fulbrightovo štipendijo za študij v ZDA, kamor je takoj odšla. Kasneje je imela možnost poučevati še v Kansasu, kjer je orala ledino med nadarjenimi učenci. Ko se ji je izteklo dovoljenje za bivanje v ZDA, je dobila povabilo za poučevanje na kanadski Univerzi Zahodnega Ontaria v Londonu, kjer je skoraj 40 let posvetila poglabljanju klavirja in visoko kvalificiranemu pedagoškemu delu; tam so ji tudi podelili častni naslov “profesor emeritus”. Zaradi temeljitega proučevanja glasbenega opusa Béle Bartóka ji je madžarska vlada, ob stoletnici velikega skladatelja, leta 1981 podelila najvišje madžarsko odlikovanje. V svoji dolgi karieri se je uveljavila tudi kot koncertantka, ogromno pa je predavala v številnih središčih v Severni Ameriki, Evropi in drugod. Jeseni 2006 se je v Novi Gorici udeležila odmevne konference slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije. Nekajkrat je sodelovala tudi z goriškim centrom za glasbeno vzgojo Emil Komel. Čudovito jo je bilo poslušati, kako je – tudi s primerno mero humorja – v lepi slovenščini, obarvani z lahnim odtenkom ameriškega naglasa, delila imenitno znanje, mimogrede navajala anekdote iz bogatih izkušenj ob eminentnih osebnostih glasbenega sveta, obenem pa obujala spomine iz otroških let.

Od leta 1973 je bila kanadska državljanka. Bila je kozmopolit (obvladala je italijansko, angleško, nemško, francosko, švedsko in seveda čvrsto slovensko) in hkrati nemiren duh, česar se na prvi pogled ne bi reklo, saj je vedno izgledala izredno urejena in umirjena, iskrive oči in preudarni odgovori pa so pričali o človeku, ki veliko ve, se pa s tem nikdar ne zadovolji in hoče vedeti še več. “Doctor B”, kot so jo imenovali njeni gojenci, je za naš tednik že pred 30 leti povedala, da “pravzaprav nikjer nisem doma in povsod. To je tudi moja velika moč, saj sem se vedno lahko zelo dobro prilagodila razmeram, v katerih sem živela, in obenem ohranila svoje bistvo, svojo osebnost in iz nje drugim dajala.” Izpopolnjevala se je tudi v Bologni, kjer se je med drugim spoprijateljila z Umbertom Ecom. “Sama sem namreč že vrsto let poučevala in raziskovala interdisciplinarno metodo; kolegi so me zato večkrat gledali tudi postrani, češ kaj je tega treba. V tem pa je prihodnost vsakega študija,” je bila prepričana. Kaj pa domotožje? “Ne gre za to,” je že sredi 90. let prejšnjega stoletja dejala našemu nekdanjemu uredniku Juriju Paljku. “Sama ne vem, ali bi lahko tu spet zaživela, ker imam v srcu Gorico iz povojnih let. Časi se spreminjajo, človek se navadi na druge stvarnosti. Ne vem, kako bi bilo. Vem pa, da mi manjka vaše prisrčnosti in topline; toplih človeških medsebojnih odnosov mi najbolj manjka.”