“Pridi in moli z nami …”

Človek lahko moli sam ali v skupini/skupnosti. Jezus je velikokrat molil sam, toda molil je tudi skupaj z učenci in jim govoril: “Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.”

Te Jezusove besede so navdihovale molitvena zbiranja v Cerkvi že iz prvih časov krščanstva, zato ni nič nenavadnega, če obstajajo tudi danes. Predvsem so nam znane župnijske molitvene skupine. Hvala Bogu zanje! Verniki, več ali manj po številu, tako lahko ob skupni molitvi duhovno rastejo, skupaj odkrivajo globine vere, se medsebojno podpirajo in rastejo v ljubezni do Boga in bližnjega.

Skupine so ne glede na število različno organizirane. Odprte so vsem, ki želijo okrepiti svoj odnos z Bogom in doživeti moč skupne molitve. Molijo za najrazličnejše namene – blagoslove v naših družinah, za duhovne in redovne poklice, za prenovo kakega naroda …, kdaj pa molijo tudi po namenu, ki ga voditelj skupine pove pred začetkom molitve. Voditelji molitvenih skupin so običajno laiki, lahko pa tudi duhovniki, redovniki ali redovnice.

Dobil sem povabilo, če bi se neki večer priključil takšni skupini po zoomu. Nisem odbil, čeprav interneta ne obvladam najbolje. Mikalo pa me je že zato, ker jo je ta večer vodil dr. Tomáš Halík, češki teolog s Karlove univerze in župnik akademske župnije v Pragi. Ta njegova molitvena skupina, ki se redno zbira, je nekaj posebnega. Sestavljajo jo molivci različnih narodov in veroizpovedi. Med njimi so muslimani, judje, budisti, protestanti, ki pripadajo različnim protestantskim cerkvam, in seveda pripadniki rimskokatoliške Cerkve. Molitev in petje taizéjskih spevov sta me navdušila in sem bil povabila vesel.

Ob koncu, ko se je prenos končal, pa sem se zamislil. Nisem slišal besede Bog, angeli, Marija, ime kakšnega svetnika, ampak vedno se je molilo: k Vsemogočnemu, Očetu nas vseh, Njemu, ki vodi svet in vesolje in podobno. Molitev je pač molitev in hvala Bogu, da nekomu uspe v molitvi združiti to našo človeško versko različnost. Končno vsi častimo istega Očeta, čeprav uporabljamo zanj različno ime. Seveda me je kot katolika malo zmotilo, da se Bog kot prapočelo vsega tako “ovinkasto” imenuje in da ni bila nikjer omenjena Marija, ki ima v krščanskem verovanju važno mesto.

Molitvene skupine so danes pomembne še zlasti zato, ker je marsikje vera pri sodobnem človeku oddaljena, molitev pa združuje človeka z Bogom in soljudmi. Ljudje potrebujemo bližino Boga in sočloveka na vsej življenjski poti. Kolikokrat te poti postanejo težke in strme in ne znamo več naprej! Ko pride bolezen, nerazumevanje v družini, izguba dragega sopotnika, neukrotljivi mladostniki … Človek v stiski išče pomoč, da bi ob pravem času znal narediti prav.

Ni važno, koliko oseb je v molitveni skupini, prav tako ni pomembno, kdo jo vodi, pomembno je, da je, da se redno zbira in da ljudje skupaj molijo. Bog nam namreč omogoča, da se pogovarjamo z njim v molitvi. Z njo ga ne mislimo prisiliti, da bi nam izpolnil le naše prošnje in želje, ampak molimo za milost, da bi znali svojo voljo usklajevati z njegovo voljo.

Kaj iz te zgodovinske izkušnje lahko zapustimo tistim, ki se bodo spet prav navezali na Cerkev? Veliko, predvsem novo srečanje s tistim, kar je v veri živo, da poteši nemir najprej pri iskalcu, ki ga nosi v sebi, to pa bo odsevalo tudi navzven.