Juliana trail

Pri Vojkotu v Hiši Vojko

3. 12. 2024

Piše: Nace Novak

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (8)

Zanimivi ljudje, ki jih srečam in se z njimi pogovarjam, so tudi eden od razlogov, da se odpravljam na pohodniške, kolesarske in druge izlete. Zato grem najraje sam, da sem tako bolj odprt za stike z domačini in neznanci oziroma s komerkoli že, ki mi ga usoda med vandranjem prinese naproti. In oseba, ki je najbolj zaznamovala resda kratek, le dvodnevni jesenski pohod po Breginjskem kotu, je bil prav gotovo Vojko. Z njim sem izmenjal tudi največ besed, saj sem v Logjeh prenočil v enem od apartmajev, ki jih je uredil v starejši hiši. Po prenovi jo je preimenoval kar v Hiša Vojko.

Zaradi imena bi mu lahko očitali pomanjkanje domišljije ali celo samovšečnost, a le do pogovora z njim, ker bi hitro ovrgel oba očitka. Redkobesednost ni bila njegova posebnost. Postave je bil krepke, kot se za zakotne kraje, kjer je treba po sili razmer poprijeti za marsikatero orodje, spodobi. Da je jadral tudi že po drugih morjih in ni kakšen zapečkarski domorodec, pa so dajali slutiti dolgi črni lasje, ki jih je imel sicer spete v čop, in par oči, ki ni mogel skriti, da je videl že marsikaj. Vsakakor zanimiv kaliber, ki se je priselil z ajdovskega območja, kjer se je ukvarjal z gostinstvom, a se mu je življenje tako obrnilo, da je prišel v Logje, spoznal mlajšo žensko in postal kmalu oče dveh otrok.

Pričakal me je kar na cesti pred hišo. Ko sem se spustil skozi vas in z očmi spremljal hišne številke, ki so se naprej od cerkve vse bolj bližale tisti pravi, do katere sem bil namenjen, pa nisem vedel, kako hiša izgleda, sem dve serpentinici pod seboj že v spodnjem delu vasi zagledal tri moške. Nekaj minut do štirih popoldne je bilo. Ko sem ob prihodu v Kobarid Vojkota poklical in rekel, da prihajam, ker sva bila tako dogovorjena, sem napovedal prihod okrog štirih popoldne.

“Nace?” je vprašal, ko sem bil le še ovinek oziroma nekaj korakov stran. Prav veliko pešcev sredi septembra kljub Juliani verjetno ne gre skozi Logje, in ker je bila ura skoraj štiri, jaz pa več kot očitno pohodnik, je kar “ustrelil“ in zadel.

“Vojko?” sem mu vrnil na podoben način, in ko sem prišel dovolj blizu, sva si segla v roke. Ostala dva, očitno soseda, sta se uvidevno umaknila, Vojko pa me je pospremil do bližnjega dvorišča in me povabil v apartma v pritličju, ki mi ga je, kot je rekel, tudi malo ogrel, da bi mi bilo v njem že takoj ob prihodu prijetno. Čeprav ni bilo pretirano mrzlo, sem to pozornost cenil. Še bolj pa me je kupil s hlebcem domačega kruha, ki me je pričakal na leseni mizi pred vrati apartmaja.

Takoj mi je bilo jasno, da imam opravka s človekom, ki ve, kako se iti turizem, in razume, da je gostoljubje eden prvih pogojev za to. O tem je dovolj zgovorno pričala tudi lično in z občutkom za detajle obnovljena hiša. Ostalih apartmajev sicer nisem videl, a tistemu, ki mi ga je namenil, ni manjkalo prav nič. A ja, televizorja ni bilo v njem, in prav je, da ga ni bilo.

“En prjatu se je pritoževal, veš, ko je bil tu, da ni televizorja, pa sem mu kar naravnost rekel, naj se raje pogovarja z ženo, televizor pa bo lahko gledal doma, ko se vrneta z dopusta,” je bila ena od kratkih zgodbic in prigodic, ki so kar vrele iz njega. Predlagal mi je tudi sprehod skozi del vasi, kjer so bile skoraj vse stare kamnite hiše prazne, da je bilo kar malo strašljivo, še bolj pa žalostno, ker je vsa tista kamnita zidarija, vsi tisti leseni ganki, vsa tista stavbna oziroma kulturna dediščina nezadržno konec jemala – z vsakim močnejšim nalivom, divjanjem vetra, stiskanjem mraza pozimi in poletno pripeko je narava to, kar je človek pred desetletji ustvaril, prevzemala nazaj. Počasi, a odločno.

Zvečer sva se zunaj pod milim nebom oziroma pod okrasnim latnikom prav lepo zaklepetala. O turizmu v kobariški občini, njegovih načrtih za naprej, saj se je nameraval zaradi otrok in njunega razvoja, socializacije, vrtca, šole, obšolskih dejavnosti … preseliti v bolj ročne (manj odročne) kraje, Hišo Vojko pa prodati. Pa še o marsičem drugem sva debatirala in razpredala na zraku, ki bi bil težko bolj svež in čist. In temu primerno sem kasneje, ko sem se še vedno relativno zgodaj odpravil k počitku, tudi spal kot dete. V Hiši Vojko, v Logjeh, z vseh strani obkroženih s kisik in spokojnost proizvajajočim gozdom, s pravo divjino, ki mora taka tudi ostati, zato jo je treba ohraniti in po potrebi varovati.