Prepovedano razmišljanje: Sprava, odpuščanje in opravičenje
Izločitev pisatelja Borisa Pahorja s Frankfurtskega knjižnega sejma je marsikomu še vedno nerazumljiva. A v Primorskem dnevniku z 8. januarja 2025 berem sledeče: “… Nemški založniki so se namreč že obstoječih, v Avstriji izdanih prevodov Pahorja izogibali v širokem loku. Zakaj tako, ne vem, ugibam pa, da nad njegovo kakovostjo niso bili najbolj navdušeni …” Prevajalci se velikokrat trudijo, da književno delo približajo jeziku bralca, ki mu je namenjeno. To velja tudi v tem primeru. A trditev, da bi bila Pahorjeva dela v nemščino slabo prevedena, je nizkotna. Vemo namreč, da je v Avstriji kar lepo število dobrih prevajalcev, ki bi na to pomanjkljivost gotovo opozorili. Zato moramo vzrok, da so Borisu Pahorju na Frankfurtskem knjižnem sejmu zaprli vrata, iskati drugje …
Na pisatelja Borisa Pahorja me vežejo lepi spomini. Eden izmed njih se opira na pisateljev govor ob postavitvi Kocbekovega spomenika v Ljubljani. Ob tisti priložnosti je Slovenec ob jamboru upravičeno izrekel tudi nekaj krepkih na račun cerkvenega vodstva na Goriškem in Tržaškem med letoma 1938 in 1947. Se pravi potem, ko sta bila odstavljena goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (1939) in tržaški škof Alojzij Fogar (1938).
Novo cerkveno vodstvo se je tedaj v obeh škofijah prilagodilo režimu, ki Slovencem ni bil naklonjen in jim ni kratil le narodnostnih pravic, temveč tudi človekove in pravice slovenskih kristjanov sploh. Zato so bili nad tistim cerkvenim vodstvom in celo nad Cerkvijo sploh mnogi, zlasti še številni primorski izobraženci in narodnjaki, globoko razočarani in prizadeti. Danes številni to jasno vidimo in odprto priznamo. Tako je bilo in pika! A te razmere so bile za marsikaterega mislečega, poštenega in vernega Primorca usodne.
Tolažba razočaranim in obupanim slovenskim ljudem in kristjanom so bili v tistem težkem obdobju številni čedermaci (zavedni in odločni duhovniki iz videmske, tržaške in goriške škofije), ki so v svojih župnijah tako rekoč prevzeli vlogi papeža in škofa. Zato pa so bili (pravzaprav edini od slovenskih intelektualcev) dejanski družbeni, kulturni, gospodarski, predvsem pa duhovni in verski voditelji ljudem pod hudimi državno-cerkvenimi pritiski.
Ker torej na uradni cerkveni strani ni bilo jasno izražene in branjene pravice, so eni zaupali čedermacem, drugi, med njimi tudi številni kristjani, pa so svoje upanje stavili na Rusijo, tedaj največjo slovansko državo, in obetavne ideje o družbeni in socialni pravičnosti, ki naj bi jo prinašal komunizem. A ko so se tolažili z novim upanjem, so se hkrati oklepali tudi komunizma, ki je širil idejo o slovanskem bratstvu pod vodstvom delavcev in kmetov, ter pričakovali konec fašističnega in vsakršnega izkoriščanja. Vsaj sprva ljudje v Stalinove zločine niso verjeli. Bili so prepričani, da gre za govorice, ki naj bi škodile revoluciji in njenim pridobitvam … Tako so se med letoma 1938 in 1947 namesto vere v Boga, ki ga je oznanjala uradna Cerkev, oklenili vere v Poštenje, Pravico, Ljubezen in Dobroto ter se odvrnili ne le od svetne oblasti, temveč tudi od vere in Cerkve. Te udarne in simpatične besede – povzete po revolucionarnih fraternité, égalité, liberté – sem v slovenščini zapisal z veliko, ker so v njih preizkušani Primorci našli Boga pod drugim imenom, kakor ga je oznanjala tedanja krajevna Cerkev.
Premnogokrat sem stal ob smrtnih posteljah odhajajočih sonarodnjakov. Poslavljali so se z lahkim srcem, brez duševnih muk, saj so kljub drugačnemu pogledu na vero in tedanje cerkvene dogodke našli Boga pod drugim imenom in v drugi obliki, s tem pa so mimo tedanjega cerkvenega oznanjevanja po svoje upali in zaupali.
Te naše Primorce so mnogi imeli za ateiste, a so bili v srcu globoko, vendar drugače verni kot drugi. Tako so kljub razočaranju nad tedanjim cerkvenim vodstvom in simpatijam do komunizma, celo članstva v partiji (iz katere so, ko so spoznali svojo zmoto, številni tudi izstopili), v najgloblji kamrici svojega srca vero ohranili in jo živeli.
Še vedno srečamo ljudi, ki težko sprejmejo dejstvo, da je bilo staro krajevno cerkveno vodstvo krivo za številne krivice in za to, da se je na tem delu slovenskega ozemlja tako hitro širil komunizem in ateizem. Tega bi bilo gotovo manj, ko bi bilo med tedanjimi cerkvenimi voditelji več posluha za znamenja časa.
Vsekakor bi bilo dobro, da bi – čeprav po tolikem času in tolikih zamujenih priložnostih – vodstva krajevnih Cerkva sprejela tisti del krivde za ateizacijo slovenskega naroda, ki je bila posledica opisanih stisk in krivic, to obžalovala in se zanje opravičila. Terjam preveč? Mar čas za takšno dejanje še vedno ni dozorel?
