Pozabljenim
Novembrski dnevi in obujanje spominov na pokojne: po glavi mi rojita dva verza Gregorčičeve pesmi Pozabljenim: “Na tisto tiho domovanje, / kjer mnogi spe nevzdramno spanje …”, pesmi, ki smo se je učili na pamet v osnovnošolskih klopeh, ko marsičesa nismo razumeli. A vendar me melodičnost in muzikalnost verza še vedno očarata, toliko, da sem preganjala sivino in melanholijo tega obdobja z zatopljenostjo v presunljivo in vedno aktualno pesem goriškega slavčka. Koliko je pozabljenih grobov, koliko nepokopanih! Preli(va)la sem v italijanščino slovensko besedilo in se spopadala s čermi, izzivi in vprašanji, ki se postavljajo ob tem početju.
Pesniško besedilo, ki svojo lepoto in sporočilnost zaokrožuje v metrični strukturi, rimah, melodiji in glasovnem slikanju, ni lahko prevedljivo, sploh pa mi predstavlja osebni izziv, nekakšno možgansko gimnastiko in proces nenehnega snovanja in fieri, da nikdar ne morem/š reči, da ni še boljše prevodne variante.
Vendar bi bilo škoda, da ostane v predalu! Kajti v teh dneh me spomin popelje v čudovite naravne scenarije: v planinski raj, k toku smaragdne Soče in v Gorico, kjer je 24. novembra 1906 umrl priljubljeni primorski pesniški domoljub Simon Gregorčič. Njegova spevna, blagoglasna in melodična lirika je bila pri srcu, spremljala in navdihovala tudi mojo mamo Srečko. Rodila se je v Solkanu v mizarski družini pred sto leti, in sicer 26. novembra 1925. Dolgo je zorela kot pesnica, saj je svojo knjižno prvenko, pesniško zbirko Drobtinice življenja (GMD 2019), dočakala v visoki starosti, le leto pred svojo smrtjo. Njena ljubezen do petja, literature, poezije in zveneče, čiste in prosojne slovenske besede ostajajo svetel zgled pokončnosti in vdanosti slovenski kulturi in jeziku.
Pozabljenim
Vseh mrtvih dan!
Na tisto tiho domovanje,
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj
in – tvoj,
nocoj se usul je roj močan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi,
tisoč svetil,
in križe, kamne vrh gomil
jesenski venčajo cvetovi –
vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,
klečé, solzé živečih tropi,
oh, dušo tre jim žal in bol;
pod zemljo pol, na nebu pol
nocoj jim je srce:
na grob lijó grenké solzé,
v nebo gorké prošnjé!
O, le klečite, le molite,
po nepozabnih vam solzite,
da bode grob od solz rosan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Solzite,
molite! …
In jaz?
Ko misli vsakedo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?
Vas, zabljeni grobovi,
kjer križ ne kamen ne stoji,
ki niste venčani s cvetovi,
kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa – nebo!
Nell’oblio
Dei morti dì!
Sulla distesa silenziosa,
dove in eterno si riposa,
che coprirà ben presto me –
e te,
stanotte folto sciame affluì,
sarà doman dei morti dì,
dei morti dì!
Su tombe palpitan di lume
mille baglior,
s’intreccian autunnali fior
su croci, stele nelle brume –
dei morti dì!
Laddove dormon loro cari,
prostrate folle, pianti amari,
oh, pene struggon l’anima;
metà sotterra in ciel metà
stanotte sta il cuor;
le tombe bagna il dolor,
s’innalzan preci con fervor!
Oh, in ginocchio pur pregate,
in lacrime li ricordate –
la tomba aspersa è costì,
sarà doman dei morti dì,
dei morti dì!
Spirate,
pregate! …
E me?
Se ognun i cari nel dolore
ricorda, chi il mio cuore
rimembra, ahimè?
Voi tombe obliate,
voi senza stele, senza fior,
di intrecci, croci voi private
e senza luci di splendor.
Oh, se nessun
stanotte vi ricorda,
poeta umil non vi scorda –
neppur il ciel.
Naj bo prevod poklon mami, ki je gojila lepoto in natančnost izraza v vsakem jeziku, ki ga je poznala, ter je znala poiskati pravo besedo tudi v furlanščini in v domačem narečju sukenščini.
