Potrebujemo več barv in poezije!
Barvam, čustvom, ustvarjalnosti in “mozaiku” tako ali drugače povezanih tem je bilo posvečeno res prijetno literarno srečanje “na kavi s knjigo”, ki ga je Goriška Mohorjega družba organizirala v četrtek, 18. aprila, v Katoliški knjigarni v Gorici. Protagonistka jutranjega druženja je bila prof. Majda Artač Sturman, znana tržaška profesorica in književnica, ki je doslej objavila dve pesniški zbirki, esejistično delo o Gregorčiču in pa delo, ki je izšlo lani pri Mladiki in mu je bilo goriško srečanje posvečeno: “Mozaik v kovčku”. Kot je povedala Nadia Roncelli, ki je v imenu založbe Mladika vodila pogovor, gre za pravi mozaik s formalnega in vsebinskega vidika, saj delo sestavljajo “različne kocke, ploščice, ki v knjigi ustvarjajo več slik”. Prepletajo se prozne in pesniške, esejistične, razmišljujoče in narativne prvine. Knjiga je posvečena enajstim barvam: v prvem delu so tiste, ki avtorici vzbujajo lepe, svetle in prijetne občutke; v drugem delu pa še tiste, ki jih ne čuti tako blizu, je do njih bolj hladna, pa so še kako prisotne. “Sicer pa se moj odnos do barv s časom spreminja. So obdobja, ko te neka barva moti, nato pa nastopi čas, ko ti je lahko všeč in ti daje občutek, da se v njej prepoznavaš, da te pomirja”, je dejala prof. Artačeva. Razmišljanje o barvah je hkrati razmišljanje o čustvih. Avtorica, ki je povedala, da je njeno življenje zelo barvito, je v isti sapi obžalovala dejstvo, da stvarnost danes prevečkrat odslikavamo črno-belo, zlasti to delajo mediji. “Ko potrebuješ življenjsko svetlobo, pa se začneš sam bolj ukvarjati z barvami. In začneš s tistimi, ki so ti pri srcu”. Tako je začelo nastajati besedilo, ki je bilo izvorno namenjeno radijski oddaji.
Z refleksijami o barvah se prepleta zgodba o avtoričini (namišljeni?) ruski prijateljici Galji, ki se naseli na Kras, ga spoznava, doživlja in se mu prepusti. Kot so potrdili tudi prisotni, je lik posebno prepričljiv. Zamisel zanj se je nekako porodila ob srečanjih in naključjih v času, ko je avtorica intenzivno študirala ruščino in kopico drugih tujih jezikov ter ob tem spoznala ljudi iz oddaljenih krajev. “Knjiga ne bi nastala brez mojega zanimanja za jezike”, je sama zatrdila. Posebno zadovoljna je z njeno likovno opremo, za katero je poskrbela Jasna Merku’: za vsako barvo je v raznolikih tehnikah in z različnimi materiali ustvarila podoživeto ilustracijo, ki pomensko nadgrajuje besedilo.
Avtorica, ki je za (žal maloštevilne) navzoče tudi prebrala nekaj odlomkov iz knjige, je spregovorila tudi o odzivih bralcev. Nekateri se ustavijo pri pesmih, ki pa so le nastavek, je dejala in pripomnila, da bi bilo pametno knjigo prebrati od začetka do konca. Drugi so priznali, da jo berejo počasi, češ da so izrazi izbrani, preprostejšemu bralcu morda tudi tuji. “Pri pisanju iščem tudi neko formalno, oblikovno zadoščenje. Meni ni pomembna samo vsebina, zelo pomemben je jezik. Iz njega skušam – tako v poeziji kot v prozi – izvabljati neko melodijo, neki zven. Včasih sem na stavku ali odstavku zelo dosti časa”.
V knjigi avtorica veliko razmišlja – tudi v zvezi z Galjo – o svobodi, ki je zanjo ena najvišjih vrednot. “Razmišljanje o svobodi se preveša v druge teme”. Z njo je povezana tudi ustvarjalnost. “Zame kot žensko pisanje pomeni svobodo in ustvarjalnost hkrati”. To pa je le ena izmed oblik ženske ustvarjalnosti, saj so ženske po njenih besedah neizmerno ustvarjalne: vedno načrtujejo tisto, kar bo v naslednjih minutah, dneh, tednu, mesecu. Že ko se ukvarjajo s kuho, razmišljajo v prihodnjiku. “Je cela vrsta dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo in ki niso ne priznane ne vidne”. V slovenskem literarnem prostoru je veliko odličnih sodobnih pesnic, in vendar njihova imena le malo slišimo. “Tisto, kar bolj odmeva v ušesu, je pomembnejše, bolj znano”.
Razumski element potiska sodobnega človeka v klišeje, kalupe, predsodke, “ki so značilni tudi za naš ožji prostor”. Danes je veliko težav, depresij, burnih in tudi krvavih dogodkov, ker se velik del nas prepričuje, da moraš nekje vztrajati pri bleščeči podobi, ki jo kažeš pred drugimi, da zdržiš, zmoreš, si ustvarjalen in angažiran. “Ne vem, če ljudje utegnejo zdržati ta pritisk. Prej ali slej se zalomi”. Veliko se govori o krizi, financah in spreadu, o temah, ki se jim književnica upira, ker v njih ni prostora za čustvo. Po njenem mnenju je vse preveč tega, premalo pa vrednot, medosebnih in družinskih odnosov, pogovora, ljubezni do otrok in mladih. Z omenjenimi temami si sicer mnogi polnijo usta, le maloštevilni pa resnično prispevajo k temu, da ovrednotijo vse to. “Vsi čutimo, da potrebujemo nekaj drugega”. Morda to, da ugasnemo televizor in so tako stvari takoj manj katastrovalne; ali pa potrebujemo malo več prave literature, še predvsem poezije, “ki je lahko res zdravilna ne le za tistega, ki jo piše, temveč tudi za bralce”. Svežo limfo pa lahko najdemo tudi v mladih, ki so – kot pravi prof. Majda Artač Sturman – neobremenjeni; “morali bi jih bolj poslušati in se marsičesa naučiti od njih”.
Naslednje umetniško srečanje ob kavi, ki jo bo prijazno nudilo podjetje PrimoAroma, bo predvidoma v mesecu maju.
DD
GMD / Na kavi s knjigo prof. Majde Artač Sturman
