Poklon in spomenik, knjiga časnikarke Katje Ferletič "Na sotočju"

V tednu pred Božičem je doživela krstno predstavitev druga knjiga naše kolegice, časnikarke Katje Ferletič. Za publikacijo z naslovom Na sotočju in sam dogodek je že dalj časa vladalo veliko pričakovanje, saj gre za več kot le knjigo: je namreč zbornik pričevanj zlasti starejših vaščanov iz Sovodenj ob Soči in okolice, ki prek osebnih spominov in zgodb o delu, poklicih in običajih kmečkih družin posredno pripovedujejo o bogati kulturni in etnološki dediščini naših prednikov v 20. stoletju in, nenazadnje, o slovenski prisotnosti na sotočju med Sočo in Vipavo.

Pobudo za nastanek dela je dalo Kulturno društvo Sovodnje, ki v tem letu obeležuje častitljivo 80. obletnico ponovne ustanovitve. Po uvodni glasbeni točki Ženske vokalne skupine Konfluens pod vodstvom Jane Drassich je predsednik društva Denis Galliussi na predstavitvenem večeru, 19. decembra, zbranemu občinstvu, ki je do zadnjega kotička napolnilo dvorano Kulturnega doma Jožefa Češčuta, med drugim povedal, da je zamisel za knjigo o kmečki tradiciji v Sovodnjah nastala pred nekaj leti v krogu odbornikov. Takoj so pomislili na Katjo Ferletič, po rodu sicer s Poljan, ki pa si je ustvarila družino v Sovodnjah: prepričal jih je namreč slog njenega pripovedovanja zgodb (leta 2020 je izdala uspešnico Stare jedi v novih loncih). Knjiga želi biti “poklon sovodenjskim kmečkim družinam” in “bogat zaklad, ki bo ostal prihodnjim generacijam”, njena predstavitev pa uvod v praznovanje okrogle obletnice društva, je še dejal Galliussi. Zahvalil se je vsem, ki so pripomogli k izidu knjige, pa tudi umetnicama Janini Cotič in Jasmini Butkovič, ki sta jo s svojimi ilustracijami oplemenitili.

Večer je nato vodila in povezovala Alenka Florenin. V pogovoru z njo je Katja Ferletič povedala, da se je z vodstvom društva srečala še v času covidne pandemije, ko pa zaradi omejitev ni bilo primerno se srečevati s starejšimi vaščani. Delo je zato steklo šele kasneje in z velikim navdušenjem so ga le speljali do konca. “Upam, da se bodo sogovorniki prepoznali v zgodbah. Skušala sem biti čim bolj natančna, hkrati pa tudi občutljiva in nežna tako v pogovorih kot pri pisanju,” je povedala avtorica. “Gre namreč tudi za osebne in intimne zgodbe prednikov in družin,” je dodala Alenka Florenin, in vendar “je prav, da to zabeležimo in da tudi ostane”. Obujanje spominov je lahko tudi boleče, “kakšna gospa se je med intervjujem tudi zjokala,” je priznala avtorica. Zato je bilo treba “biti empatični, se ustaviti, biti nevsiljivi”. Tudi Katja, kot v preteklih desetletjih zaslužna zapisovalka krajevnih zgodb Dorica Makuc, je prava mojstrica v vrednotenju usod in življenj malih ljudi. Zgodovina, ki se je učimo v šoli, izpostavlja junaška dejanja, bitke, vojne in generale, “usoda malih ljudi pa ostaja večinoma nepoznana”. Pisanje ni bilo vedno lahko, saj je nekdaj bilo “veliko Antonov ali Marij, sploh pa Tomsičev itd.”. Več družin se je ukvarjalo z istimi oz. podobnimi kmečkimi opravili, sledili so letnim časom in potrebam, zato je Katja postavila pod drobnogled predvsem življenjske zgodbe ljudi in na njih gradila pripoved. S posebno pozornostjo je spremljala usode klenih žensk, na duševni moči in srčnosti katerih so slonele družine: “Niso imele glavne besede, gotovo pa glavno vlogo.” Zgodbe oseb in družin so prepletene z zgodovinskim dogajanjem, s časom, ki je prinašal spremembe. Alenka in Katja sta se v živem pripovedovanju dotaknili nekaterih obravnavanih likov – oseb, pa tudi živali – in dogodkov iz preteklosti, pri čemer so udeleženci večera srkali vsako besedo: zdelo se je, kot bi s podstrešja povlekli kovček starih fotografij in spominov, ki so jih poslušalci podoživeli in se pri tem prepustili močnim čustvom.

Gre za knjigo, s kakršno se lahko ponaša malokatera naša vas, za delo, ki pomeni veliko dragocenost za vas na sotočju in ki ga bodo sovodenjske družine lahko ljubosumno ohranile tudi za člane naslednjih rodov, da bodo poznali korenine, iz katerih so pognali. Zato naj gre pohvala društvu za intuicijo, pa tudi avtorici, saj – kot je povedala Alenka Florenin – niti nekdo, ki bi bil rojen v Sovodnjah, bi teh zgodb ne mogel zapisati s tako občutljivostjo.