Juliana trail

Po vznožju Stolovega grebena

12. 11. 2024

Piše: Nace Novak

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (4)

Po kratki ozki ulici med starimi hišami v Borjani sem se povzpel na zgornji rob vasi, ki so ga zaznamovali s prostorsko stisko neobremenjeni vrtovi. Nadaljeval sem po kolovozu, z obeh strani obdanem s klorofilno nepremikajočo se armado, potem pa spet na cesto. Nekaj časa sem hodil ob njej in malo je manjkalo, pa bi zaradi na rumeno označevalno tablico padlega vejevja, ki jo je zakrivalo, zgrešil povabilo na lepo gozdno pot nad asfaltom.

Veter je imel tudi v Borjani in okolici ponoči ali zjutraj žurko, po tem njegovem plesu pa je ostalo v naravi marsikje pravo razdejanje, da je bilo treba slalomirati med padlimi vejami in plezati čez drevesa, ki so podlegla njegovim sunkom, ali pod njimi, če je bilo to enostavneje. Pri nas doma bi jih slišal. “Pospravi za sabo!” In bi moral pospraviti ali pa za kazen nekaj časa ne bi smel pihati naokrog.

Ta del poti po vznožju Stolovega grebena je bil najlepši na prvi etapi, ki se je počasi bližala koncu. Ožja steza me je sprejela nase in s spoštovanjem do narave in veseljem, da lahko hodim, sem užival ob vsakem koraku. Dobro sem se zavedal, kako bogat sem, ker lahko samostojno stopam po poti, ki sem si jo izbral, kajti mnogi nimajo te sreče – zaradi bolezni, starosti ali kakšnih drugih razlogov, ki jim preprečujejo to, kar se zdi marsikomu samoumevno, pa ni.

Kar nekajkrat sem bil že na berglah po operacijah, velikokrat poškodovan in ob takih priložnostih se zaveš pomena hoje in omejenosti, ko postane čisto preprosto in avtomatično nizanje korakov nekaj neizvedljivega. Takrat zares dojameš lepoto hoje, ki omogoča svobodo premikanja … In znaš kasneje, ko prideš k sebi, ceniti to, da imaš par zdravih in zanesljivih nog, ki ti omogočajo lahkotno pohajanje naokrog od krajših sprehodov po urbanem okolju, ki so tudi nekaj lepega, do daljših odmikov v naravo, kjer pride do, kot temu pravim, hoditacije, ko hodiš in hkrati meditiraš, torej hoditiraš. Telo se čisti, glava počiva in se prazni vseh balastnih informacij, s katerimi smo dan za dnem, uro za uro bombardirani, spraznjene prostorske kapacitete pa zasedejo zdrave, pozitivne misli, ki jih v vsakdanjem življenju preglasijo bolne in negativne, ki žal poganjajo, vrtijo ta svet.

Z dobrim tempom sem napredoval, ne prehitro, da sem lahko pozorno spremljal okolico, in ne prepočasi, kar bi hojo oropalo izziva in jo zbanaliziralo v sprehod. Po daljšem odseku nizanja korakov pod krošnjami dreves je bila nenadna sprememba okolice, ko sem stopil na kolovoz vzdolž obsežnega pašnika, nepričakovana in zato zanimiva. Ovce in dva ponija med njimi so se mirno pasli na travnati širjavi pod Stolom, katerega vrh je bilo dobro videti.

Posebno, blagodejno mirnost je bilo čutiti v zraku, kot bi čas tam drugače mineval, počasneje tekel. Na manjši počitniški hišici ob poti sem prebral napis Orehova Draga. Lepo ime. Pred sabo sem že videl strehe v kraju Stanovišče, ki sem se mu bližal in kjer sem si po treh urah hoje privoščil kratko pavzo. Sezul sem si čevlje in nogavice, vzel iz nahrbtnika dve energijski tablici in vodo, sedel na betonski robnik ob kapelici in se okrepčal.

Ustavil sem se za deset minut, ne več, potem pa naprej, mimo zapuščene hiše zelo dopadljive mi zunanje podobe, ki bi jo, če bi zadel na eurojackpotu, kar kupil, spremenil v hostel in se preselil tja, a kaj, ko vedno pozabim kupiti loterijski listek. Postanek, med katerim sem v telo vnesel kar nekaj sladkorja in kalorij, ki so se takoj spremenile v energijo, mi je dal nov zagon, tako da sem nadaljeval kot prerojen.

Nad vasjo Sedlo sem prišel do točke, kjer steza, po kateri poteka Juliana, prečka širši kolovoz s precej grobo podlago, ki se vzpenja proti 1673 metrov visokemu Stolu. Nasmehnil sem se in nazobčano kamnito cestico glasno pozdravil, saj sem pred natančno desetimi dnevi, za svoj rojstni dan, 3. septembra, dopoldne tam gor gonil kolo vse do točke, kjer se kolovoz konča in od koder v nebo vzletajo jadralni padalci. To je bilo moje darilo samemu sebi za 53. rojstni dan. In ko sem šel s kolesom mimo tam postavljene rumene tablice Juliana, se je ideja, da bi prehodil nov dodatek poti okoli Julijcev samo še okrepila. In deset dni kasneje se je udejanjala.

Prečkal sem torej kolovoz, na katerem me je, tega ne bom pozabil, krepko pretresalo vse do vrha, še bolj pa nazaj grede, in bil spet na mehki gozdni stezi, ki se je začela zlagoma spuščati proti Breginju, kraju, ki ga marsikdo še danes pozna predvsem zaradi uničujočega potresa leta 1976, ki je vasico pod Stolom res hudo prizadel.