Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (3)

Čez naraslo vodo in podrta drevesa

Na eni od informativnih tabel ob tematski poti sem prebral zanimiv podatek, da so skušali na območju, po robu katerega teče potok Idrija, še pred letom 1874, ko so začeli z izsuševanjem Blata, na zamočvirjenih površinah gojiti riž. A pri tem niso bili najbolj uspešni. Tudi opekarna je včasih delovala v Kobaridu. Iz gline, ki so jo kopali na Blatu, so izdelovali opeko, strešnike in zidake, ker pa je bila kakovost gline slabša kot drugje, so opekarno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja opustili.

Po prvih nekaj sto metrih hoje po poti, ki ni bila Juliana, sem se le priključil nanjo in že takoj me je na njej čakal prvi izziv. Prikorakal sem namreč do točke, kjer je čez kolovoz tekel potok. Stičišče potoka in poti je bilo utrjeno z betonom, voda pa, glede na silovite nalive prejšnji dan in čez noč, ravno toliko visoka in široka, da ni bilo mogoče čez, ne da bi si zmočil čevlje in nogavice v njih, kar pa seveda ni prišlo v poštev. V skrajnem primeru bi se sezul in privihal hlačnice ter bosih nog prečkal “nabildan” potoček, a sem se za začetek odločil preveriti okolico.

Sprehodil sem se ob zaraščenem bregu in iskal mesto, kjer bi bilo mogoče potok preskočiti, oziroma kakšne večje kamne v njegovi strugi, ki bi omogočili eleganten prehod. Kar nekaj časa je trajalo, a potem sem našel predel, ki se mi je zdel dovolj varen za prečkanje. Stopil sem na en, pa na drug kamen in, hop, že sem bil na drugi strani, zadovoljen, da mi je uspelo.

Potem sem pred sabo kmalu zagledal vas Sužid, skozi katero me je popeljala pot, ne da bi srečal eno samo živo dušo. Še psa ali mačke ni bilo na spregled, tako da sem bil vesel tudi z drevja na asfalt popadanih hrušk, ker so simbolizirale življenje, ki ga v kraju nisem začutil. Je bilo že tako zapisano v zvezdah, da v Sužidu ne bom srečal nikogar.

Sem pa zato med nadaljevanjem naletel na dva delavca komunale, ki sta s kolovoza odstranjevala nanj padlo vejevje in tudi cela drevesa. Od Sužida dalje je bilo tega res veliko. Ko sem možakarja, ki sta tudi z motorko vzpostavljala red v naravi in skrbela za to, da bo makadamska cesta čim prej spet prevozna, ker ponekod ni bila, vprašal, če je to povzročil veter, ki je divjal ponoči, mi je zgovornejši od obeh povedal, da so bili najmočnejši in za nekatera drevesa usodni sunki zjutraj, torej pred le nekaj urami. Bolj ko sem napredoval, več drevja in vejevja je bilo na tleh. Kar nekaj je bilo plezanja čez podrta debla in polomljene veje, tako da je pohod dobil tudi pridih nekakšnega “oviratlona”, kar je bila svojevrstna popestritev.

Malo preden sem zapustil območje Kobariškega blata, sem na informativni tabli prebral tudi vsaj zame sila zanimivo informacijo, in sicer da so med prvo svetovno vojno za oskrbo soške fronte zgradili ozkotirno železnico od Kobarida do Čedada, ki so jo leta 1921 odprli za civilni promet. Po 28 kilometrov dolgi progi so vsak dan v vsako smer vozili trije vlaki, vožnja pa je trajala uro in 40 minut. Vlaka se je prijel vzdevek “kokošar”, saj so domačini z njim odhajali prodajat kokoši v Čedad. Progo so leta 1932 opustili in demontirali zaradi visokih stroškov vzdrževanja.

Pred Starim selom me je čakalo še eno prečkanje narasle vode, pri čemer je bilo spet potrebne nekaj iznajdljivosti. In daljši ovinek čez travnik, da sem našel mesto, kjer je bilo mogoče na drugo stran in nadaljevati s potjo. Kar nekaj metrov kolovoza je namreč končalo pod vodo. Takšne težave sem imel v mislih, ko sem v kobariškem TIC-u spraševal o morebitnih nevšečnostih zaradi obilice padavin.

Potem sem za kratek čas stopil na pohodnikom neljubi asfalt in šel mimo Hitove igralnice Aurora, v bližini katere so se mirno pasle krave. Noge se še niso dobro privadile na nenaravno trdo podlago, ko sem s ceste že zavil nazaj na mehkejšo dvoslednico, ki pa je bila mestoma zalita oziroma prepojena z vodo, stekajočo se s pobočja Stola.

Ko sem se čez travnato ravnino bližal kraju Kred, je veter nekajkrat tako močno sunil, da sem se v zadregi zasmejal, tako kot se potniki na letalu, ko ga turbulenca malo pretrese. Začutil sem moč, ki je polagala drevesa in lomila veje, potem pa se je premikanje zračnih mas umirilo. Velikokrat sem šel že mimo kraja Kred, nikoli pa še skozi, zato sem v naselje vstopil s pravo mero radovednosti. Starejša ozka kamnita hiša, ki ni kazala znakov, da bi v njej kdo živel, me je očarala s svojo pristnostjo in patino časa, s kljubovanjem in trmo, ki jo je obdržala pokonci vse do časov YouTuba in Snapchata in umetne inteligence, pa čeprav je zagotovo gledala že mimohode vojakov v prvi svetovni vojni ter še starejše domačine in tujce, ki jih je usoda pripeljala mimo.

Prva fotografija: Na območju Kobariškega blata so skušali v preteklosti gojiti riž.

Druga fotografija: Kar nekaj je bilo plezanja čez podrta debla in polomljene veje.

Tretja fotografija: Kolovoz proti kraju Kred je bil mestoma zalit z vodo, stekajočo se s pobočja Stola.

Četrta fotografija: Starejša kamnita hiša v kraju Kred.