Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (2)

Krn že sredi septembra odet v belo

Že vožnja z avtobusom, s katerim se ne vozim prav pogosto, je bila doživetje. Med peščico potnikov do Tolmina sta bila tudi dva mrliško bleda moška, ki sta sedela nekaj sedežev za mano in se glasno pogovarjala o najpomembnejših sestavinah njunega sveta – drogah. Zanimivo je bilo vleči na ušesa. Eden je drugemu ponujal kokain, ki da ga ima doma, drugi je prvemu dal v pokušino za nekaj “špinelov” marihuane. Pa o prijatelju, ki so ga zjutraj našli mrtvega sredi Nove Gorice, sta govorila …

Še zanimivejši je bil drugi del vožnje od Tolmina do Kobarida, ko sem bil eden od štirih potnikov na minibusu, ki ga je vozil simpatičen Bosanec iz Banjaluke. Ker se prednja vrata niso najbolje zapirala, si je pomagal kar s trakom, ki ga je imel nanje zavezanega in ga je moral po vsakem postanku potegniti, da je bilo, kot bi se vozili v kakšnem Kongu ali Pakistanu, ne pa v “kao” razvitem delu sveta.

Starejša sopotnica mi je, ko je videla moja pohodniška oblačila in nahrbtnik, rekla, da je včasih tudi sama veliko hodila. “Še na vrh Grossglocknerja sem prilezla,” je ponosno povedala, potem pa vzdihnila in z nekoliko bridkim glasom dodala: “Ampak nič več, telo ne zmore več.”

Dve minuti do 11. ure je minibus ustavil v središču Kobarida in odpravil sem se naravnost v turističnoinformacijski center, kjer se začne etapa 13A od Kobarida do Breginja. Dekleti za pultom sem napadel z vrsto vprašanj o poti, njeni označenosti … Nekaj odgovorov sem dobil, a zelo splošnih. Tudi na zelo specifično vprašanje, ali lahko zaradi močnih nalivov dan prej, ponoči in še zjutraj kje na območju, kamor se odpravljam, pričakujem kakšne težave, nisem dobil natančnega odgovora, ampak bolj napol skomig z rameni in izjavo, da načeloma ne, a da previdnost vseeno ni odveč.

Sta mi pa prijazno ponudili promocijsko zloženko o Juliana Trailu, v kateri je bila na zemljevidu že označena tudi pot, na katere začetku sem stal, in podobno informativno gradivo o Breginjskem kotu in Nadiži. Izvedel sem tudi, da se je otvoritvenega pohoda 1. junija letos udeležilo okrog 80 pohodnikov, pa tudi sicer naj bi ljudje novo pešpot kar dobro sprejeli.

In potem sem šel. Pred TIC-em sem si na pravo dolžino naravnal pohodniške palice, si že med hojo v usta zatlačil energijsko tablico, da ne bi šel s praznim želodcem na pot, saj je od zajtrka minilo že kar nekaj časa, in že sem bil pri kipu Simona Gregorčiča, ki ima častno mesto v središču kraja in mi je s svojo mehkobo od nekdaj všeč. Mimo hotela Hvala sem zavil proti kulturnemu domu in naprej do konca naselja, kjer sem navdušen nad tem, da se je kratka avanturica začela, nekoliko prehitro zavil v desno na Tematsko pot Kobariško blato – Nadiža.

Ker je (vsaj pred leti) na Juliani veljalo, da tam, kjer so oznake drugih poti, ki potekajo po isti trasi, ni potrebe po podvajanju z dodatnimi usmeritvami, sem si mislil, da je morda tudi v tem primeru tako, a ni bilo. Malo naprej sem posumil, da steza, po kateri hodim, najbrž ni prava, kar so mi potrdile tudi gpx sledi na telefonu, a se zaradi tega nisem obremenjeval, na to, da bi se vrnil in ujel pravo pot, pa nisem niti pomislil.

Hodil sem v pravo smer in vedel sem, da se bom slej ko prej priključil pravi poti. Kar nekajkrat sem se med hojo obrnil, za trenutek postal in občudoval mogočnost Krna, ki se je vzpenjal nad vse manjšim Kobaridom in je čez noč dobil belo prevleko.

“Še pred nekaj dnevi sem plaval in veslal po Soči, zdaj pa že sneg. Narobe svet,” sem pomislil. Dejansko se vreme zadnje čase obnaša tako muhasto in nestanovitno, vse bolj nepredvidljivo, kot kakšen najstnik, za katerega je težko napovedati, kakšne volje bo čez pet minut. Da smo za to v veliki meri krivi mi ljudje, pa je bojda tudi jasno, saj se s planetom in vsem živim in neživim na njem obnašamo tako, kot da je vse naše in tu samo za nas, pa ni.

Ker rad navezujem stike z neznanci in mi je sploh v veselje kakšnega lokalca povprašati za navodila oz. nasvet, kako in kam, sem sprehajalca psa, natančneje malega angleškega hrta – whippeta, ki se je kljub vsemu prostranstvu, kjer bi lahko razposajeno tekal naokrog, držal lastnika, vprašal, kako najbolj optimalno naprej, da pridem do Starega sela. Povedal mi je, da moram na prvem križišču zaviti levo, sicer bom prišel prehitro do ceste, ki resda tudi vodi do Starega sela. Ob njej seveda ne bi bilo tako prijetno hoditi kot med travniki in pašniki. Ti domujejo in prevladujejo na območju že omenjenega Kobariškega blata, ki sodi pod okrilje zaščitenega območja Natura 2000.

Prva fotografija: Krnsko pogorje je že sredi septembra pobelil sneg

Druga fotografija: Etapa 13A Kobarid – Breginj se začne nekaj korakov stran od spomenika Simonu Gregorčiču v središču Kobarida

Tretja fotografija: Prve korake po naravni podlagi sem prehodil oo Tematski poti Kobariško blato – Nadiža