Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (1)

Slovenska daljinska pešpot Juliana Trail, ki se je rodila tik pred pojavom covida, je pritegnila že številne domače in tuje pohodnike. V svoji originalni obliki v 16 etapah, skupaj dolgih okrog 270 kilometrov, obkroži Julijske Alpe. Kasneje so ji dodali še odsek od Tolmina prek Kolovrata do Goriških brd in Solkana, od prvega junija letos pa je bogatejša še za dobrih 40 kilometrov dolgo zanko po Breginjskem kotu, najzahodnejšem delu Slovenije.

Originalno traso Juliane in njen tolminsko-briški dodatek sem že prehodil, sredi septembra pa sem se odpravil še na najnovejši podaljšek. Nekaj dni kasneje, kot sem sprva nameraval, saj se je vreme po dolgem, že kar peklensko vročem poletju prav takrat, ko sem načrtoval odhod, sfižilo. Vremenska napoved je za četrtek, 12. september, napovedovala apokaliptično zlivanje dol z neba. Vremenarji so opozarjali z oranžnimi in ne vem kakšnimi alarmi.

Sprva sem se mislil še požvižgati na to in vseeno kreniti na pot že dan prej, 11. septembra, a je potem prevladala kilometrina, prevladale so izkušnje, modrost, ki pride z leti, ko rinjenje z glavo skozi zid ni več aktualno, ampak človek raje pogleda še malo naprej, če ne zeva v zidu morda odprtina, če niso morda tam kakšna vrata, ker običajno obstaja tudi lažja pot.

Saj imam vso potrebno vodoodporno opremo; pomislil sem tudi, da bi bila to lahko dobra priložnost, da jo malo stestiram in tudi sebe preskusim v izrednih razmerah, še posebej zato, ker Breginjski kot ni tako daleč od doma. “Tudi če bi me dva dni ves čas pralo, me ne bi bilo konec, saj nisem iz cukra,” sem razmišljal.

Morda je bil jeziček na tehtnici prav Vojko iz hiše Vojko v vasi Logje, kamor sem klical za nočitev, in ki me je, tako kot vremenarji, opozoril, da je vremenska napoved zelo slaba. Rekel sem mu, da vem, da sem že hodil v dežju in imam vso potrebno opremo, pa mi je postregel z naslednjo izjavo: “Ampak ko tu pri nas pada, kot napovedujejo, da bo, pada tako silovito, da tudi hoditi ni mogoče.” In sem potem pri odločanju upošteval tudi ta pomislek domorodca, ga dan kasneje znova poklical in povedal, da vendarle ne bi prespal s srede na četrtek, kot sem sprva nameraval, ampak s petka na soboto, če je mogoče. In je bilo mogoče.

Čeprav me je čakalo le dobrih 40 kilometrov hoje, sem se na pot pripravil tako kot na vsak pohodniški izziv. Vse potrebne informacije sem dobil na spletu. Dovolj je v googla vtipkati “Juliana Trail Breginjski kot”, in že so na voljo zemljevidi, višinski profili, gpx sledi ter vse ostale uporabne informacije o dolžini posameznih etap, potrebnem času, višinskih metrih … Za prenočišča je koristen obisk spletne strani javnega zavoda Dolina Soče.

Na podlagi vseh teh podatkov sem se že kmalu odločil, da bom šel malo po svoje. Da se ne bom držal predlaganih treh etap, ampak bom Breginjski kot prekorakal v dveh dneh. Načeloma poteka prva etapa od Kobarida do Breginja. Dolga je 15,5 km in zahteva 4 ure in 45 minut hoje. Druga etapa vodi iz Breginja do Podbele v dolžini 14,6 km, za kar naj bi bile potrebne 4 ure in 20 minut korakanja. Tretja etapa od Podbele nazaj v Kobarid pa je dolga 12,2 km in traja 3 ure in 10 minut.

Že omenjenega Vojka sem v Logje poklical prav zato, ker leži kraj dobre štiri kilometre naprej od Breginja, tako da sem računal na približno 20 kilometrov dolgo prvo in le nekoliko daljšo drugo etapo.

Vremenska napoved, ki je poleg dežja obetala tudi občuten temperaturni padec – na meteo slikicah so bile prikazane celo snežinke, pomešane z dežnimi kapljami –, je zahtevala tudi pametno pripravo vse potrebne opreme, sicer kot vedno v duhu stare socialistične kratice NNNP (Nič Nas Ne sme Presenetiti). Že omenjena vodoodporna oblačila, pa tudi dovolj topla, so našla svoje mesto v nahrbtniku, ki je bil zato nič manj težak kot za na kakšno daljšo turo v prijaznejšem vremenu.

Nekoliko sem, kar se teže tiče, privarčeval le pri tekočini, saj sem vzel s sabo dva manjša pollitrska bidona namesto običajnih litrskih, a računal sem na to, da me ob morebitnem dežju in napovedanem mrazu ne bo tako žejalo.

Tako natančno sem spremljal in analiziral vremensko napoved, da sem se v petek, 13. septembra (vraževerni bi rekli, da petek trinajsti ni ravno najboljši datum za odhod), od doma odpravil šele z avtobusom, ki je iz Nove Gorice odpeljal ob 9.30, saj naj bi na Kobariškem dopoldne še deževalo, popoldne pa ne več. In tako je tudi bilo. Pozen start je bil optimalen tudi zato, da ne bi prišel prehitro na cilj. Pričakoval sem, da me čaka prvi dan okrog pet ur hoje.