Pečat svetih bratov v slovanski in evropski kulturi
V galeriji Ars na Travniku v Gorici je bilo v petek, 24. maja, odprtje mednarodne razstave z naslovom “Dediščina Cirila in Metoda. Načrt za Evropo”. Gre za odmevno razstavo poljudnega značaja, ki je nastala pred nekaj leti na pobudo Centra Studium iz Gorice in je povezala številne italijanske, slovenske in slovaške izobražence, verske in posvetne oblasti ter ustanove.
Na goriškem odprtju, ki sta ga organizirala društvo Ars in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, je po pozdravu predsednice glasbene šole Alessandre Schettino najprej spregovoril predsednik Centra Studium in lastnik ter kustos razstave Sergio Pellegrini. Zamisel zanjo mu je prišla, je dejal, ker se je na svoji poti srečal s Kristusom, Cerkvijo in krščansko skupnostjo. V študentskih letih se je namreč pred 50 leti srečal tudi s slovenskimi vrstniki: začeli so sodelovati na kulturnem in drugih področjih. Radovednost in zanimanje za Vzhodno Evropo in slovanski svet, predvsem pa za srečanje z ljudmi je v njem vzbudil g. Vinko Kobal. Nato ga je očaral še poljski papež, ki je med drugim napisal encikliko Slavorum apostoli. Pa še Slovenija je stopila v EU. Zato je Pellegrini sklenil, da poglobi poznavanje o slovanskem svetu in se je odločil za podvig, pri katerem so ga s strokovno pomočjo podprli prijatelji, med njimi teologi, umetniki in slavisti. Sploh pa je doumel, kako aktualna sta slovanska apostola v času, ko smo po eni strani priče sporom med različnimi narodi in kulturami, po drugi pa krizi evropske identitete. Čez nekaj mesecev bo uresničen – je dejal Pellegrini – še povezan projekt, ki ga več let zvesto spremlja Marjan Breščak: postavitev mozaika sv. Benedikta in svetih Cirila in Metoda na mednarodnem mejnem prehodu.
Prof. Tatjana Rojc je v svojih mislih o dediščini Cirila in Metoda postavila pod drobnogled vpliv krščanstva na kulturni razvoj Slovanov in posredno tudi Evrope same. Slovenci so evangeljsko delo svetih bratov v glavnem doživljali posredno, “ker je pokristjanjevanje glavnine Slovencev sledilo drugačni poti”, in vendar je smisel njune evangelizacije pustil pomemben pečat tudi v slovenski kulturi. Razstava o dediščini solunskih bratov “nas popelje preko življenja in pomena bratov Cirila in Metoda, ponuja pa nam tudi možnost, da razmislimo o posledicah, ki jih je njuno delo prinašalo v zgodovino slovanskih narodov in Evrope v času njihovega življenja in skozi stoletja vse do današnjih dni, ko smo pred izzivom, da definitvno izpostavimo duhovno bogastvo slovanskih narodov. In Gorica je s svojo tisočletno zgodovino simbolno sprejela vlogo ene vse prej kot marginalnih nositeljic ideje dveh slovanskih apostolov: spoj iste človečanske etike, ki združuje posameznike in skupnosti in predstavlja nerušljivi most med zapadom in vzhodom, med slovanskim in latinskim svetom: most dialoga, kakršnega sta znala vzpostaviti Ciril in Metod”.
Ko je Janez Pavel II. leta 1985 izdal okrožnico Slavorum Apostoli, je izpostavil njuno delo, iz katerega se izluščijo bistveni nauki tudi za ponovno združitev Evrope. Wojtyla je torej bil že leta 1985 trdno zavezan ideji o Evropi, ki se bo morala širiti tudi proti vzhodu, kljub tedaj še na videz nepremostljivi železni zavesti.
Med Slovenci je nauk Cirila in Metoda našel svojega žlahtnega duhovnega interpreta v Francu Grivcu, ki je razlagal, kako je za Cirila človek bitje, ki je obdarjeno z neslutenim dostojanstvom. To dostojanstvo mu je podarjeno že od vsega začetka s stvarjenjem, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi, kar človeka približuje Bogu in ga torej na neki način dviga nad ostala živa bitja. Zato je, po Grivcu, zvestoba temu “božjemu plemstvu” najvišja človekova samouresničitev. “Najvišja modrost je v iskanju, izbiri in odločanju. Tega pa ne moremo razumeti brez osnove Svetega pisma in brez intimnega duhovnega doživljanja liturgije”: zaradi tega je bistveno za Cirila in Metoda posredovanje svetopisemskega nauka in liturgičnega misterija v jeziku, ki ga posameznik lahko razume, ker je del njega. Grivec je tudi zapisal, da je bila vodilna ideja slovanskih apostolov “človeška enakopravnost vseh narodov”, ki izhaja iz človekove podobnosti Bogu. “Zato danes lahko umemo poslanstvo Cirila in Metoda v povezovanju tistih narodov z različnim izvorom in različnih jezikovnih sistemov, za katere se je zdelo nemogoče, da bi lahko nekoč našli skupno govorico”. Ciril in Metod sta skušala dokazati, da v skupnosti ljudstev in narodov najde svojo dimenzijo prav vsakdo. Ta dimenzija je seveda posebej pomembna za Slovence, ki smo se znašli v združeni Evropi kot najmanj številen slovanski narod, s samostojno državo, ki temelji na zgodovinskih temeljih kulturne dediščine in si s težavo ustvarja politično identiteto znotraj ekonomsko in številčno veliko silnejših narodnih in državnih skupnosti.
Po prof. Tatjani Rojc je o razvoju liturgične glasbe iz staroslovanske, glagolitske in pravoslavne tradicije spregovoril prof. Ivan Florjanc. Začel je pri besedi, pri prizadevanjih svetih bratov, da bi omogočili vsem narodom slaviti Boga v lastnem jeziku. “Boj za besedo ni bil tako enostaven”. Slovanski jezik je postal – poleg treh, ki so bili nabiti na Kristusovem križu – četrti jezik, v katerem so lahko slavili Boga. Kakšna je bila v tem času glasba, se je vprašal prof. Florjanc. “Ne vemo”. Iz prvih nevm (870-900 po Kr.) ne moremo dešifrirati melodije. Ta se začne zapisovati okrog leta 1100, 300 let po Cirilu in Metodu. Okrog l. 1000 se zgodi razkol med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Tako se začenjata dve tradiciji. Orgle v tistem času še veljajo za “pompa diaboli”, hudičev instrument. Vsa cerkvena glasba je bila na vzhodu vokalna; zahodu, ki se je razvijal ob koncilih, pa je vnesel instrumentalno glasbo. V 18., 19. in 20. stoletju smo priče velikemu kompozicijskemu vrvenju. Rusija se postavi kot moderna država, številni začenjajo skladati pod vplivom benečanskega sloga. Ko gre za liturgijo, pa ohranjajo striktno vokalno glasbo. Romantika vodi daleč v preteklost, do Grkov, ali pa h koreninam, v raziskovanje narodnega blaga; “tam trčijo na svoje bogastvo, starodavno in pristno”. V istem času se potegujejo za to, da bi se to uzakonilo. V začetku 20. stol. se je npr. v Rimu natisnil latinsko-staroslovanski-glagolski misal, s katerim so lahko maševali. Prevedli so si ga celo Madžari, ki so ga uporabljali še pred drugim koncilom. “Glasba je pa dala tej besedi le svečano obleko”.
Razstava bo na ogled do konca junija.
DD
